O izvoru mačk

Mačke so naše prelepe in skrivnostne o-izvoru-mack-1spremljevalke že dolga tisočletja. Z njimi nimamo tako dolgo skupno zgodovino kot na primer s psi, ki so bili prva udomačena žival, vendar je naš odnos kljub temu zelo poseben. Mačke so nam skozi zgodovino pomagale pri zatiranju škodljivcev okrog hiše, mi pa smo jim v zameno ponudili vir hrane in toplo zavetje. Vendar ko mački uslužno napolnimo njeno posodico s pregrešno drago mačjo hrano, ne moremo, da se ne bi vprašali: »Smo ljudje udomačili mačke ali so one udomačile nas?«

Proces udomačevanja mačk je verjetno potekal hkrati s človeškim razvojem agrikulture, saj so ljudje ravno v tistem obdobju začeli shranjevati pridelke, kot so na primer različna žita. Velike shrambe pridelkov pa so bile pravi raj za miši in podgane, ki so na pridelkih povzročali veliko škodo. Divje mačke, ki se ljudi niso bale, so same od sebe prišle plenit te škodljivce, saj so predstavljali lahek ulov in vir hrane. Ljudje so opazili in cenili njihovo delo, zato jih tudi niso preganjali, njihovo delo pa so celo olajšali tako, da so jim zagotovili zavetje in hrano. Tako so se mačke z lastno selekcijo verjetno udomačile kar same. Zato se je mačka udomačila precej pozneje kot pes, ki pa živi skupaj s človekom že od časov lovcev in nabiralcev – dolgo pred tem,  ko so ljudje začeli načrtno obdelovati zemljo. Proces udomačevanja mačk je bil tako spontan in nenačrten, da znanstveniki sklepajo, da se ni zgodil izolirano le na enem območju, ampak so se mačke spontano udomačile na več območjih po svetu hkrati s pojavom shranjevanja žit.  Njihove lastnosti, kot so igrivost, inteligenca, socialna struktura in govorica telesa, pa so udomačevanje še olajšale.

(((ZANAROCNIKE)))

Sožitje ljudi in mačk je vidno že iz obdobja starih civilizacij pred 10.000 leti na območju Rodovitnega polmeseca na Bližnjem vzhodu. Na Cipru so našli mačko, namerno pokopano skupaj z lastnikom, v grobnici, stari več kot 9.500 let. Sklepajo, da je udomačevanje potekalo že pred tem, saj na Cipru ni avtohtonih divjih mačk in so bile posledično tja zanesene s pomočjo človeka. Pred približno 3.000 leti so se mačke razširile tudi v Egipt, kjer so kmalu postale sveta žival. Znane so nam številne slike, kipi in mumije mačk, ki dokazujejo njihovo tesno prepletenost s takratno kulturo – njihovo občudovanje mačk je splošno znano. Egipčani so mačke tako oboževali, da so imeli celo zakon, ki je veleval smrtno kazen za uboj mačke! Boginja z mačjo glavo, imenovana Bastet, je bila zavetnica doma in žensk, odganjala je zlobne duhove in bolezni. Mačka je bila sveta žival, Egipčani pa so jih po smrti pogosto mumificirali.
Iz Egipta so se s trgovci razširile naprej po celotni Evropi. Tudi drugje po svetu so znana božanstva v obliki mačke. Stari Rimljani in Grki so prav tako mačke cenili kot hišne ljubljenčke, v njihovi mitologiji pa niso dosegale tako visokih položajev kot v Egiptu. Njihov oboževan status je izginil v srednjem veku, saj se je cerkev tistega časa na vse pretege trudila izbrisati »poganske« simbole in jih povezati s hudičem – ustvarili so povezavo med mačkami in čarovnicami in jih namenoma pobijali. Z množičnim pobijanjem mačk bi lahko bilo povezano naraščanje števila podgan ter miši, ki so bile krivec za veliko epidemijo kuge v srednjem veku.

Mnoge druge domače živali, ki jih poznamo danes, za ljudi predstavljajo veliko večjo uporabnost in so na življenje z nami boljše prilagojene. Večina od njih je črednih oziroma krdelnih živali, kjer je človek le prevzel vodilno vlogo. Mačke pa so samostojne in ne potrebujejo prav nobenega vodnika. Prav to pa je del njihove privlačnosti in naše fascinacije z mačkami.

Genetske analize danes živečih domačih mačk dokazujejo, da izhajajo iz podvrste divje mačke Felis sylvestris lybica, prisoten pa je tudi DNK drugih evropskih in afriških podvrst mačk. Domače mačke so se od svojih divjih sorodnikov odcepile že dolgo pred tem, ko so arheologi odkrili dokaze o skupnem življenju z ljudmi, vendar pa je njihovo popotovanje v naše domove še vedno velika uganka. Mačke pa se niso udomačile na enak način kot na primer psi ter druge domače živali, saj se njihov izgled in vedenje ne razlikujeta prav veliko od divjih sorodnikov. Domača mačka je ohranila vse nagone in sposobnost življenja v divjini, tako pa je za razliko od psov sposobna preživeti tudi brez človeške pomoči. Študije, ki se osredotočajo na izvor in domestikacijo mačk, so pogosto otežene, saj so domače in divje mačke med seboj tako podobne, da jih znanstveniki težko ločijo. Še danes imajo domače mačke sposobnost parjenja z divjimi sorodniki, njihovi potomci pa so prav tako plodni.

Udomačevanje domače mačke je še danes kljub raziskavam zavito v skrivnost. Mačke so med vsemi udomačenimi živalmi med najbolj posebnimi, saj se razlikujejo na primer od psov, krav, konjev in ostalih živali, ki brez človeške pomoči niso več sposobne samostojnega življenja v divjini. Mačke so ohranile vse svoje nagone in vedenja, uspešno pa se lahko tudi parijo z divjimi mačkami. Zgodba domače mačke je zato zanimiva in drugačna od udomačevanje drugih hišnih živali, ki jih poznamo danes, sklepamo pa lahko le to, da so se mačke same približale ljudem, saj so od nas pridobile vir hrane in udobno bivališče. Mačke so torej zares udomačile nas in ne obratno!

Andreja Fegeš

Viri:
icatcare.org
www.theatlantic.com
news.nationalgeographic.com
www.ancient.eu