Našli so nov dom: Jak, Pak in Žak – prisrčni mačji bratci

»Bom jaz začel,« pravi Jak malce gospodovalno. »Ne, ne, bom jaz,« reče Pak malce bolj umirjeno, a nič manj odločno. Nato pa se oglasi še Žak: »Mijav, kaj pa, če bi jaz?«

Najglasnejši je bil Jak, kot je že v navadi, ter začne s pripovedovanjem njihove življenjske zgodbe. Bilo je lani poleti, ko smo se skotili naši mami mački v lopi na travniku zraven ceste. Bili smo še čisto majhni in nismo niti uspeli spregledati, ko naše mame ni bilo več nazaj. Mijavkali smo in mijavkali, da bi jo priklicali nazaj, a naše mamice ni bilo več nazaj … Najglasnejša sta bila Jak in Pak, Žaka pa je bilo tako strah, da se je mali ubožec skril v luknjo opeke na zidu. Čakali smo, a naša mama se ni vrnila, ne vem, koliko časa je minilo, bili smo sestradani in že precej utrujeni od vsega …

 Prišel pa je dan in z njim ena posebna teta. Kot smo pozneje izvedeli, je rešila že kar nekaj muckov in tako seveda tudi nas. Zdaj smo bili varni in siti! Pobrala nas je vsakega posebej in zložila v malo posodico, saj smo bili še čisto majhni. Najbolj veseli smo bili, ker je imela ta teta s seboj toplo mleko, pa čeprav smo lahko sesali le vsak posebej, se je splačalo počakati, saj smo vsi prišli na vrsto! Prinesla ga je toliko, da ni bilo bojazni, da bi ga zmanjkalo. Ta čudežna teta je bila čudovita, skoraj tako kot naša mami, pomagala nam je tud lulati in kakati, saj sami še nismo znali. Vzela nas je k sebi domov, tam pa smo spoznali vedno zanimivega mačkona Ricardota, mački Mišo in Žiži ter mali sestrici Pijo in Tajo. Krasni mačkoni, ni kaj! Veliko časa smo namenili skupni igri, v kateri smo preprosto uživali, mačjih vragolij nam kar ni in ni hotelo zmanjkati. Ker smo bili vedno pravi trije mušketirji, je naša »teta ta začasna«, kot smo jo poimenovali, rekla, da bo našla nekoga, ki nas bo vzel vse tri in nas imel rad do konca mačjih dni. Rekla je tudi, da vsi pravijo, da je to skoraj nemogoče, da bi nas nekdo vzel vse tri, ampak naša teta je bila trdno prepričana, da nekje je ta oseba. Teti smo radi verjeli na besedo, saj je bilo do zdaj vse res, kar je rekla. In, glej ga zlomka, nekoč je res prišla ta nova teta s stricem in otrokom, nam se je to zdelo super, da bomo imeli vsak svojega človeka, kaj bi si lahko še želeli.

Imeli smo se odlično, uživali smo mačje radosti, tekali sem ter tja po velikem stanovanju in stopnicah, vse do letošnjega septembra, ko se je naše življenje postavilo na glavo. Naša teta, pravijo ji posvojiteljica, je začela biti resna in ni se več smejala, večkrat nam je rekla, da bo morala poiskati neko novo rešitev. Rešitev? Smo jo s strahom vprašali. Pa mi smo že rešeni in se imamo fino, smo ji rekli, nič ne skrbi! Pa nam ni verjela, ni se več smejala! Nekega dne pa nas je dala v mačji transporter in nas vse tri odpeljala. Nihče od nas treh ne mara teh »škatel«, najbrž zato, ker gremo po navadi z njimi le k zdravniku, tam pa špik, špik in podobne neprijetne zadeve. Uf, mijav … Strašno, vam rečem!

No, ko smo vsi prestrašeni prilezli iz strašne škatle, ne boste verjeli, gledam Paka, gledam Žaka, onadva gledata mene, nato pa zakričimo vsi v en glas – pa saj to je dom tete začasne, ki jo imamo najraje!!! Vonj je bil nekoliko drugačen kot tudi pohištvo, ki je bilo malo drugače postavljeno, ampak ona je še zmeraj dišala enako. No, smo si mislili, pa saj to tudi ne more biti tako slabo, da smo končali pri njej, mogoče nas bo pa ona posvojila … Njene sreče kar ni bilo konec, tako nas je bila vesela. Vsak dan nas je ujčkala pa lupčkala. Bomo kar tukaj ostali, smo ji rekli z iskrico v očeh, ampak ona pravi, da nas ne more obdržati, kljub temu da nas ima najraje in da je zunaj še veliko takšnih malih muckov, kot smo bili mi nekoč, in da preprosto potrebujejo njeno pomoč, da jim najde ter uredi varen in topel dom. Upanje umre zadnje, kljub slabi izkušnji verjame, da je nekje nekdo, ki nas tam zunaj čaka in nas ne bo vzel samo za eno leto, temveč za vedno. Tokrat je tudi ona nekoliko previdnejša z obljubami, da bomo uspeli najti skupen dom, še posebej zdaj, ko smo že veliki fantje. Pa smo ji vsi v en glas zamijavkali, da naj nikar ne dvomi o tem, da take tri velike mušketirje bi si pa prav vsak lahko želel. Dali smo ji svojo tačko, da bomo pridni in ji bomo pomagali najti ta naš topli dom, da bo lahko pomagala še drugim malčkom, kot je nekoč nam.

 

Objavljeno v deveti številki revije Mucek