Najdena si bila zelo, zelo majhna, nekje zunaj na hladnem, stara kakšne dva meseca. Ker te najditelj ni mogel obdržati, je z dobrim namenom, da ti najde primeren dom, objavil tvojo sliko na Facebooku. In z mislijo, da si že nekaj časa želim novo muco, zagledam tebe. Brez oklevanja sem ga kontaktirala in odšla po tebe. In seveda je bila ljubezen na prvi pogled. Moja Loli. Vragec od vragca, takoj se je videlo, da si nekaj posebnega. Že prvi dan si se v novem domu počutila odlično. Ostali trije mačkoni pri hiši so te hitro sprejeli medse, ko so videli, da je v hišo prišla nova šefica in imeli ste se neizmerno radi, čeprav si jim zelo nagajala.
Že v nekaj dneh sem opazila, da nekaj ni v redu s tvojim dihanjem, da ti med dihanjem v telesu hropi, čeprav tebi to ni delalo nobenih težav. Ko sva odhiteli k veterinarju, mi je povedal, da imaš samo bronhitis, a ker se stanje kar ni in ni izboljšalo, sva odšli nazaj. Nato ti je drug veterinar opravil rentgen in povedal, da si zelo bolna, ter da ti deluje le še ena tretjina pljuč. Da bi naj bile za to krive vse tvoje pljučnice, ki si jih verjetno preživela v vseh tistih dneh zunaj, preden so te našli. Pa nisem obupala nad tabo, ker sem vedela, da je preveč življenja v tebi, da bi se moralo tako končati. (((ZANAROCNIKE)))Pa sva hodili en teden vsak dan v kisikovo komoro, kjer so se pljuča malo popravila in tudi tvoje dihanje se je pomirilo. Ti pa si bila še vedno živahna kot prej. Vsi smo spet mirno zaživeli, do tvoje sterilizacije, kjer je bila anestezija svojevrsten riziko, ampak kot prava borka si prestala tudi to, brez ene same težave. Že isti dan si se igrala, kot da ne bi bilo nič. V naša življenja si v teh desetih mesecih prinesla ogromno radosti, ljubezni, smeha in nasploh neizmernega veselja, ki smo ga bili vsi doma deležni s tabo. Najlepši so bili večeri, ko sva skupaj zaspali. Res si uničila precej stvari, raztrgala vse stole, ki so ti bili na dosegu, »pospravljala« stvari, ki so ti bile na poti, in še in še, ampak na koncu si bila vedno znova moja razvajena punčka, ki sem jo oboževala in ji dovolila vse, samo da boš srečna. Da ne govorim o igračah, ki si jih imela toliko, kot da bi bila v otroškem vrtcu, in vse so bile samo zate.
Nato pa je prišel dan, ko si se vidno počutila slabo. Opazila sem kri v blatu. Odšli sva k veterinarju, ki je povedal, da imaš vneto črevesje, in da večjih skrbi nebi smelo biti. Ampak očitno je usoda – ali pa morda celo ti sama – hotela drugače. Dva dni za tem, 20. 3., si odšla … Pod kolesa avtomobila. Iskala sem te in našla kot sem si najmanj želela. Zame najhujši prizor, kar jih življenje premore. A takoj za tem sem na nebu videla, da se je utrnila zvezdica, in vem, da si se na ta način poslovila in mi pomahala v slovo.
Dan za tem pa sem na svoji roki opazila tvoj podpis, brazgotino v obliki črke L, ki ni in ni hotela izginiti, zato sem si jo kasneje dala vtetovirati. Čeprav si imela prekratko življenje upam, da sem ti ga v tem kratkem času, ki ti je bil usojen, vsaj malo polepšala, saj ti si ga meni zelo, in da sem ti nudila najboljše in najlepše kar se da. Vedi, da te še imam zmeraj rada, in da te ne bom nikdar pozabila, ker si prišla v moje življenje kot ena najlepših stvari, kar se mi jih je zgodilo.
V spomin moji Loli.
Virginia Marčič
Objavljeno v štirinajsti številki revije Mucek
