Znanstvena klasifikacija:
- Kraljestvo: živali (animalia)
- Deblo: strunarji (chordata)
- Razred: sesalci (mammalia)
- Red: zveri (carnivora)
- Družina: mačke (felidae)
- Rod: male mačke (felis)
- Vrsta: domača mačka (felis catus)
Domača mačka je domača žival iz družine mačk. V pogovornem jeziku so pogosto imenovane tudi hišne mačke ali pa kar preprosto mačke. V svetovnem merilu so mačke takoj za psi najbolj razširjeni domači ljubljenčki, v nekaterih državah pa so celo bolj priljubljene kot psi. Danes obstaja preko 70 različnih pasem mačk. Natančno število je težko določljivo, saj različne organizacije glede na njihove standarde priznavajo različno število pasem. Za dejavnosti vzreje, vzgoje in neformalnega proučevanja mačk se uporablja skupni izraz felinologija, znanstveno pa mačke proučujejo zoologi.
Domače mačke so po anatomiji podobne ostalim, tudi velikim mačkam, kot sta tiger ali lev. Imajo dolgo, gibko telo, hitre reflekse, ostre vpotegljive kremplje in zobe, ki so prilagojeni na ubijanje manjšega plena. Mačke so sicer samotarski lovci, a z osebki na istem ozemlju vzpostavijo socialno hierarhijo, ki jo vzdržujejo z boji in raznovrstnimi načini komunikacije (vokalna komunikacija, telesna govorica, feromoni).
Mačke se zelo uspešno razmnožujejo. Po splošni oceni svetovna populacija mačk šteje nekje od 200 pa vse do 600 milijonov živali. Po svetu živi ogromno število prostoživečih mačk, njihovo število pa se zaradi neuspešnega nadzora razmnoževanja (sterilizacije in kastracije) še povečuje. Preštevilčnost se kaže tudi v tem, da ponekod, predvsem na manjših otokih, mačke ogrožajo populacijo ptic in majhnih sesalcev. Mačke naj bi bile primarni razlog za izumrtje kar 33 vrst ptic.
Zgodovina
Splošno znano je, da so mačke udomačili v egipčanski dobi, saj so jih tudi po božje častili. Po izsledkih novejših raziskav pa naj bi udomačitev mačk segala celo v obdobje neolitika, okoli 7500 let pr.n.št. Genetska raziskava iz leta 2007 je pokazala, da so se mačke razvile iz bližnjevzhodne divje mačke.
Božje čaščenje mačk v egipčanskem času je tesno povezano z boginjo Bastet. Ta je bila sprva upodobljena kot ženska z mačjo glavo, kasneje pa je bila prikazana kot mačka v celoti. Zaradi povezave z boginjo so bile čaščene tudi mačke. Kdor je mačko poškodoval, je bil za to strogo kaznovan. Premožnejši so mačke okraševali z nakitom, ko pa je žival umrla, so jo mumificirali in pokopali v sarkofagu v njeni naravni obliki. Eden od razlogov za čaščenje mačk je bilo dejstvo, da so lovile glodavce, ki so povzročali škodo na poljščinah. To je hkrati tudi prvi znani primer biološkega nadzora škodljivcev.
Egipčani so mačke skrbno varovali pred tujci, vseeno pa so se jih polastili feničanski trgovci. Ti so mačke zanesli v Evropo, kot koristne pomočnike v boju proti glodavcem pa so jih iz Egipta tihotapili tudi potujoči menihi na poti na Daljni vzhod in rimski vojaki. Vse bolj se je začela širiti vloga mačk kot delovnih živali, s tem pa je tudi kult čaščenja počasi zamrl. Kljub temu se je še več stoletij kasneje na Kitajskem ohranilo prepričanje, da prinašajo srečo, na Japonskem pa so postavljali kipce mačk za odganjanje škodljivcev. Po vzponu krščanstva v Evropi je želela cerkvena oblast tovrstna poganska verovanja zatreti. Mačke so zato začeli prikazovati v bolj negativni luči, kot prinašalke nesreče ali pomočnice čarovnic. Do preostanka sveta so mačke zanesli evropski izseljenci v dobi kolonizacije. Že Kolumbova odprava, ki je odkrila Novi svet, je imela na krovu več mačk, ki so lovile podgane.
Biologija
Domača mačka je po svoji velikosti podobna ostalim mačkam iz rodu malih mačk – odrasla žival tehta od 4 do 5 kg. Nekatere pasme lahko presežejo 10 kg, ali pa ne dosežejo niti 2 kg. Povprečna višina mačk je okoli 24 cm, povprečna dolžina telesa skupaj z glavo okoli 46 cm, rep pa je dolg približno 30 cm.
Običajna telesna temperatura mačk je 38,6 °C. Znane so tudi po tem, da dobro prenašajo visoke temperature. Temperatura njihove kože se lahko povzpne vse do 50 °C in celo še več, mačka pa vseeno ne bo pokazala nobenih znakov nelagodja. Običajno število udarcev srca na minuto je okoli 120 do 140, število vdihov na minuto pa od 16 do 40.
Mačke so aktivne tako podnevi kot ponoči, kot nočne živali pa imajo seveda odličen nočni vid. V primerjavi s človekom mačka za dober in oster vid potrebuje le eno šestino svetlobe. O drugi strani pa precej slabo razločujejo barve – dobro zaznavajo modro in zeleno-rumeno, težje pa razločujejo med rdečo in zeleno. Mačje oči so precej velike, ker so mačke po naravi plenilke, pa so obrnjene naprej. Tak položaj oči jim omogoča tudi zelo dobro ocenjevanje razdalje.
Kot plenilke imajo mačke tudi odlično razvita sluh in voh. Slišijo zelo širok razpon frekvenc, kar 10,5 oktav. Slišijo tudi ultrazvočna valovanja. V temi mačkam pri izogibanju oviram pomagajo tudi občutljivi brki, ki delujejo kot nekakšen radarski sistem. Njihove tipalne dlake imajo približno 200 živčnih vlaken. Kljub vsem prednostim pa imajo mačke precej slabo razvit okus. V primerjavi s človekom, ki ima na jeziku preko 9000 brbončic, jih imajo mačke zgolj okoli 470. Močneje zaznavajo grenke in kisle okuse, sladkih pa ne morejo okušati. Večina odraslih mačk je občutljiva na laktozo in slabo prebavlja mlečne izdelke.
Življenjska doba mačk se podaljšuje – v zgodnjih 8-ih letih prejšnjega stoletja je mačka živela v povprečju okoli 7 let, danes pa njihova starost presega 15 let. Najstarejša mačka je dočakala častitljivih 38 let. Mačke lahko zbolijo za velikim razponom bolezni, mnoge od teh je mogoče preprečiti s cepljenjem. Nujni so tudi redni tretmaji proti zajedavcem. Mačke, ki so sterilizirane oz. kastrirane, dočakajo višjo starost, hkrati pa imajo tudi manj možnosti za določena obolenja.
Mačke se lahko parijo tekom celega leta, poglavitno paritveno obdobje mačk pa se začne spomladi in konča pozno jeseni. Samice dosežejo spolno zrelost pri 5 – 10 mesecih, samci pa pri 5 – 7 mesecih. Samica ima lahko od 2 do 3 legla letno, leglo pa običajno šteje od 3 do 5 mladičev. Mladički so pripravljeni, da zapustijo mamo, pri približno 12 tednih.
Poznamo dolgodlake in kratkodlake mačke. Gen, ki določa dolžino dlake, je bil označen kot lokus L z dominantnim alelom L, ki določa kratko dlako, in recesivnim alelom l, ki določa dolgo dlako. Tako imajo dolgodlake mačke alela l/l – npr. pasme somalijka, perzijka, maine coon ali norveška gozdna mačka. Kratkodlake pa imajo alela L/L ali L/l – npr. pasme abesinka, egipčanska mau ali orientalka.
Vedenje
Mačke varčujejo z energijo s spanjem. Spijo precej več več večina drugih živalih, povprečno med 13 in 14 ur dnevno. Med spanjem mačke tako kot ljudje prehajajo v REM faze, ki jih spremlja trzanje mišic, v tem času mačke tudi sanjajo.
Poleg spanja mačke veliko časa porabijo tudi za negovanje svojega kožuščka. Površina mačjega jezika je hrapava in deluje kot nekakšna krtača. Posebej dolgodlake mačke ob negovanju kar nekaj dlake tudi pojejo, zaradi česar se lahko v želodcu formirajo kepe dlake. Te sicer mačka prebavi, če pa jih je preveč, pa jih mora izbruhati. Pri preprečevanju takih težav mačkam lahko zelo pomagamo skrbniki in jih pri negovanju priskočimo na pomoč s česanjem. Obred hkrati tudi krepi čustveno vez med skrbnikom in mačko.
Mačke so zelo teritorialne živali, njihovi teritoriji pa lahko zaobsegajo tudi po več hektarjev ozemlja. Na majhnih območjih pogosto pride tudi do pretepov med mačkami. Pogosteje se pretepajo samci. Pretepi se večinoma ne končajo z resnimi poškodbami, čeprav so lahko pretepi za pravico do parjenja bolj grobi. Divje mačke so ponavadi samotarke, narava domačih mačk pa je precej bolj fleksibilna in je odvisna od najrazličnejših faktorjev. Tudi domače mačke lahko bivajo samotarsko, med prostoživečimi mačkami pa obstajajo tudi kolonije, ki se zbirajo okoli virov hrane. Kolonije ponavadi vodi ena dominantna žival. Kljub sobivanju pa takšne kolonije nimajo krdelne miselnosti ali preživetvene strategije, posamezne živali pa vedno lovijo same.
Življenje v bližini ljudi in drugih živali je mačke vodilo do simbiotične socialne prilagoditve. Mačke tako pogosto tako do ljudi kot drugih živali izkazujejo veliko naklonjenost. Učinkovito lahko sobivajo tudi s psi, čeprav splošno prepričanje zapoveduje, da so si psi in mačke naravni sovražniki.
Mačke so znane po veselju do igre. Ta je še posebej pomembna, ko so mucke še mlade, saj posnema lovljenje plena in jih nauči, kako zalezovati, ujeti in ubiti plen. Mačke se posledično tudi rajši igrajo z igračkami, ki so podobne plenu (so kosmate in se hitro premikajo), a ponavadi hitro izgubijo interes za igračko, s katero so se predhodno že igrale. Mačke se igrajo tudi s plenom, ki si ga ujamejo. Kljub temu da gre na prvi pogled za kruto poigravanje, se mačke s plenom igrajo zato, da ga utrudijo, preden ga ubijejo.
Urša Lesar
