Mogoče o tej bolezni slišite prvič, ali pa ste se z njo že pobližje spoznali. Mačji aids je nalezljiva virusna bolezen mačk, ki jo povroča virus FIV ali mačji virus imunske pomankljivosti. Ta virus največkrat poimenujemo kar mačji AIDS. Vi
rus je lahko v telesu prisoten že več let, preden se sploh pojavijo simptomi bolezni, nekateri pa ostanejo le prenašalci bolezni in sami ne zbolijo.
Tokrat vam predstavljamo nekaj dejstev o tej bolezni.
Virus FIV slabi imunski sistem
Ko se virus FIV naseli v telo, prične z uničevanjem celic imunskega sistema, praviloma belih krvničk oziroma levkocitov, ki pa so v telesu zadolženi za boj proti tujkom in varovanje pred okužbami. Sčasoma se imunski sistem oslabi in posledično so obolele mačke tudi bolj dovzetne za dodatne okužbe, ker telo ni zmožno obrambe pred le-tem.
Zadeva je približno podobna, kakor je pri ljudeh virus HIV.
Pozorni morate biti na simptome
Kot že omenjeno lahko od okužbe do pojava simptomov mine tudi več let. Ko pa se ti enkrat pojavijo, pa lahko nastopijo obdobja, ko se maček počuti slabo, sledijo pa jim obdobja navideznega dobrega počutja. Če opazite naslednje simptome, je priporočljivo obiskati veterinarja:
- Slabo stanje dlake, oteženo negovanje, maček je videti zanemarjen,
- ponavljajoča se vročina,
- pomanjkanje apetita,
- okužba in vnetje ustne sluznice ter dlesni,
- kronične ali akutne okužbe oči, kože, mehurja,
- kronična diareja,
- spremembe v obnašanju,
- izguba teže,
- poškodbe zgornjega dihalnega trakta; smrkanje, kihanje, kašljanje.
Bolezen se ne prenaša na ljudi
Virus se večinoma prenaša preko globokih ugrizov, zato so zunanje mačke bolj dovzetne za okužbo. Pravtako pa lahko virus prenese tudi okužena mačka na svoje mladiče. Čeprav je virus nalezljiv, se praviloma ne širi v situacijah s slino, kihanjem ali le dotiki z okuženo mačko, vsekakor pa se virus ne prenaša na človeka.
Največkrat okužene so mačke stare od 5 do 10 let, res pa je, da so mačji samci dvakrat bolj dovzetni za okužbo, kot samice.
Bolezen ni ozdravljiva
To dejstvo vas je mogoče presenetilo, a bolezen ni ozdravljiva. Tudi cepiva trenutno še nimamo. Večina veterinarjev se osredotoči na krepitev imunskega sistema in tako se zmanjšajo možnosti pojava sekundarne okužbe.
Mačke praviloma živijo v povprečju še 5 let po diagnosticirani bolezni, a lahko posamezni primeri od tega močno odstopajo. Kljub temu, da ni specifičnega postopka zdravljenja bolezni, pa bo veterinar verjetno vseeno predpisal zdravila za preprečitev dodatnih okužb in vnetij, za krepitev imunskega sistema, terapijo za nadomeščanje tekočin in elektrolitov ter za zatiranje parazitov.
Obstajajo preventivni ukrepi
Kot lastniki, lahko s preventivnimi ukrepi poskrbimo, da do bolezni sploh ne pride.
- Prvi in najenostavnejši ukrep je zadrževanje mačke v notranjih prostorih, kjer nima stika s potencialno okuženimi mačkami.
- Prenos na mladičke lahko preprečimo s sterilizacijo, mačje samce pa kastriramo, ker s tem odstranimo spolni nagon, zaradi česar bi redkeje prihajal v stik z drugimi, kar pa bi bistveno zmanjšalo možnosti za prenos bolezni.
- Redni pregledi pri veterinarju, ki vključujejo pregled krvi in urina.
- Pozorno opazovanje morebitnih sprememb v vedenju ali zdravju.
VIRI:
