Mačje zgodbe z našega konca: Puhi formula 1

Naš Puhi je faca. Pika. Tako pravijo vsi. Tisti, ki ga poznajo, takšen pa se zdi tudi tistim, ki ga le vidijo v avtomobilu, s katerim se vozi. Zlahka bi mu namreč rekli mačja avto legenda. Z avtom se namreč frajersko vozi kot le malokateri maček. Puhi formula 1, tako mu pravim sam. A tega, kako se vozi, ne prakticirajte tudi sami, sploh pa ne na daljše relacije. Kajti nikoli ne veš …

Sam bi sicer za Puhija dal tako rekoč roko v ogenj, ker ga dobro poznam, a vendar kljub temu nikoli ne moreš vedeti. Zato se tako, kot se tudi on, vozim le na krajše relacije.

Z avtom kot takšnim in vožnjo nikoli ni bilo nikakršnih težav. Prvega dne, ko je prišel k nam, smo ga počasi in previdno posadili vanj in to je bilo vse. Nobene nervoze, nobenega strahu, nobene slabosti, nobenega bruhanja, nobenega stresa. Nič. Še več. V avtu prav uživa. Ve, da to pomeni, da se nekam odpravljamo, to pa je vedno zanimivo in prijetno, poleg tega pa se rad potepa. Sicer je izključno hišni maček, ki pa ima pri starših prost in neomejen izhod na neprehodno zagrajen vrt, zato si še toliko raje noge pretegne po avtomobilsko. Morda je slišati neverjetno ali težko verjetno, a še nikoli ni v avtomobilu naredil nobene škode. Še opraskal sedeža ali česa podobnega ne, kaj šele ponečedil in podobno. Težko oziroma sploh ne morem si ga zato predstavljati, da bi se vozil v kakšni transportni mačji kletki ali košari, čeprav smo poskusili tudi to. Čisto tako, iz gole preproste radovednosti, kakšna bo reakcija. Pa ni bilo ne vika, ne krika, ne norenja, ne razgrajanja. Pač, bilo je grdo in »našpičeno« gledanje kot huda ura, a to je bilo tudi vse.

Od prvega dne dalje se najraje vozi na polici pod zadnjim oknom. Za radovednost, ki je mačja lastnost, namreč ni boljšega! Več let si je sicer moral prostor deliti z enako radovedno Medi, zadnja leta pa se njej kljub isti starosti ne dá več lesti na polico in je raje na zadnjem sedežu. Poleg tega pa je res tudi, da je maček bolj plezava žival kot pes, zato to ne čudi. Ampak vrsto let sta se morala tako rekoč lasati, komu bo pripadel boljši prostor. Ne vem, ali verjamete ali ne, a kljub nenehnim poskusom izriniti drug drugega in si zase prisvojiti boljši položaj, si nikoli, zares nikoli nista skočila v lase ali se celo zravsala. Kako drugače kot pri nas ljudeh, mar ne?

Poleg tega je takšno njegovo obnašanje, se pravi vožnja na zadnji polici, tudi svojevrstni pokazatelj. Ko pred kakšnim mesecem lepega jutra v avtu ni skočil na polico, sem nemudoma vedel, da je nekaj narobe. In res je bilo … Staknil je bolezen, k sreči le kratkotrajno.

Mah, res je frajer. Odkar si police ni treba več deliti še s kom, na njej dobesedno kraljuje. In, seveda, straši ljudi. Ko se s svojo štirinožno druščino vsakodnevno odpravim od doma do staršev na obisk ali v predajo kosmatincev zaradi odhoda na delo, se skoraj praviloma mimogrede ustavimo tudi v trgovini. Takrat nekaj minut počakajo v avtomobilu na parkirišču. Boni in Medi pridno na zadnjem sedežu, formulist pa na polici. Pretegnjena dolgodlaka in kosmata bela kepa, udobno zleknjena na ležišču, seveda pritegne poglede in zanimanje mimoidočih. »Kako lepa plišasta igrača,« meni večina, ki radovedno pristopi k parkiranemu avtomobilu ali ga gleda med vožnjo ali med čakanjem v križišču. Dokler plišasti primerek ne oživi in se premakne … Zares, včasih je videti zelo podobno kakšni skriti kameri. Mogoče je večina radovednežev pri tem presenečenih, marsikdo pa se tudi prestraši, saj se domnevne ali resnične plišaste igrače po navadi ne premikajo! Ampak večina radovednežev, ki se ustavi ob avtu, se nato nasmeji. Malo svoji radovednosti, malo zaradi nepričakovanosti, malo pa temu, da jih nenadna »oživitev« pač prestraši.

Pri tem je zagotovo nadvse zanimiva njihova reakcija. Tako rekoč na prste roke bi lahko prešteli tiste, ki pomislijo, da sta tudi obe psici v avtu plišasti. Večina jih namreč meni, da sta kar pravi. Očitno je to, kdo ve česa, povezano predvsem z mucami, pa čeprav sta tudi obe psički majhni, prikupni in daljše dlake.

Resnici na ljubo pa je vendarle prav povedati, da so naše relacije z avtom s takšno mačjo vožnjo res kratke. Za kam dlje bi zagotovo moral potovati v transportni košari. Varnost je navsezadnje le varnost in cesta cesta. Sploh v Sloveniji. Zato kljub resničnosti zgodbe te ne posnemajte. Tudi če imate še tako pridnega mačka. Ampak čez našega Puhija ga pa vseeno vendarle ni …

Roman Turnšek

Objavljeno v deveti številki revije Mucek