Kritika knjige: Muc, ki je mijavkal na pomoč

Knjiga Muc, ki je mijavkal na pomoč, je izšla leta 2008 kot prva knjiga, prevedena v slovenščino, ki govori o psihologiji mačk in je kot taka doživela pravi »boom« med mačjeljubci in mačjeljubkami.

Avtor knjige dr. Nicholas H. Dodman, priznan ameriški strokovnjak psihologije živali, nam prek opisovanja zgodb njegovih pacientov in njihovih lastnikov predstavi mnogo vedenjskih težav mačk, s katerimi se sreča marsikateri lastnik. Lastnikom mačk poda tudi nemalo idej, kako omilijo ali celo preženejo neželeno vedenje njihove ljubljenke ali ljubljenčka. Predstavi nam zdravljenje mačk skozi behavioristične metode, velikokrat pa se obrne tudi na medikamentno zdravljenje. Prav uporaba farmacevtskih sredstev, opisanih v knjigi, ki odpravijo mačje vedenjske probleme, bode v oči. Ali je res prav, da odpravljamo vedenjske težave naše mačke za vsako ceno, tudi za ceno vnosa zdravil v telo naše mačke? Poleg tega se na tem mestu tudi vprašamo, ali je tudi brušenje krempljev naše ljubljenke nezaželeno vedenje, ki ga avtor predstavi kot táko? Marsikdo se bo strinjal, da ni tako. To je povsem naravno vedenje in vsak lastnik bi se moral tega zavedati. Poleg tega avtor zagovarja notranje-zunanje bivanje mačk, kljub temu pa prizna, da so nekatere njegove mačke končale svoje življenje pod kolesi avtomobilov. Avtor meni, da so zunanje-notranje mačke srečnejše od notranjih. Sreča za ceno varnosti? Marsikateri mačjeljubec se s tem ne bi strinjal.

Knjiga je sicer zelo berljiva, zato jo marsikateri bralec prebira z veseljem. Prav tako pridemo do mnogih zaključkov glede svoje mačke in najdemo nemalo behaviorističnih metod, skozi katere lahko pridemo do dobrih rezultatov. Kljub temu pa knjigo v branje priporočam izkušenim mačjeljubcem, ki bodo znali poiskati dobre nasvete, slabe pa bodo raje prezrli.

 

Objavljeno v prvi številki revije Mucek