Intervju z Mojco Furlan iz društva Reks in Mila

Koliko časa deluje vaše društvo in kakšno je vaše poslanstvo?

Uradno delujemo štiri leta, nekateri smo tudi že prej poskušali vplivati na pogoje, ki jih imajo živali. Na področju varovanja okolja in trajnostnega razvoja sem bila aktivna 25 let, zadnjih 6 let pa vsak dan nekaj ur namenim dobobiti živali. Moje kolegice in kolegi prostovoljci, ki delujemo v okviru Reks in Mila, so zelo predani in plemeniti ljudje. Prosti čas namenimo skrbi za živali. Več ljudi se bo trudilo in si prizadevalo v tej smeri s skupnim ciljem, lažje bomo dosegli spremembe. Vsak posameznik lahko del svojega časa nameni prostovoljnemu delu, le odločiti se je treba. Besede in lajki dosti ne spremenijo, štejejo dejanja. Sledim Ganhijevim besedam: » Bodi sprememba, ki jo želiš v svetu!«. 

Kako poteka vaš vsakdanjik? ga lahko opišete?

Poleg svoje redne službe vsak dan poskrbim za osem lokacij, kjer živali potrebujejo hrano. Z dvema kolegicama počistimo, operemo posodice, razdelimo mokro hrano za čez noč in brikete za čez dan. Mačkam nekajkrat na leto damo ampule proti bolham, tablete proti glistam. Če zbolijo (npr.garje) ali če so ranjene, jih zdravimo ali odpeljemo k veterinarju. Odzovemo se na vsak klic na pomoč, pogosto nas kličejo zaradi nasvetov ali prevozev mačk in seveda tudi plačil veterinarske oskrbe ranjenih ter bolnih živali. S kolegicami se dopolnjujemo, si pomagamo, večkrat prosimo za pomoč tudi druge ljudi, vendar navadno pristanemo pri isti ekipi. Po 6 letih dela smo res zelo izčrpane. Skrbeti za živali ni hobi, ampak poslanstvo. Tudi če je deževno, mrzlo, če sneži ali so prazniki, je treba biti odgovoren in postoriti potrebno. Polovičarstva ne maram v nobenem smislu, še najmanj pa z živimi bitji.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Barbara Kostrevc