15. 12. 2012
Dragi Deni,
sprašujem se, če sem tisto sivo soboto, ko sem se prebudila in te videla v kuhinji na stojalu, danes vem, da v stanju umiranja, naredila vse dovolj prav, dovolj hitro, da bi te rešila.
Zavračal si antibiotike, zadnje dni sva te s fantom vozila k veterinarju, dobil si infuzijo … Ko sem videla, kako si se mučil tisto jutro, sem zagrabila telefon in poklicala veterinarja, takrat se še nisem zavedala, da bijejo tvoji zadnji trenutki mačjega življenja.
Po nasvetu veterinarja sem te hitro zavila v brisačo in ti s palčko sluz jemala iz sapnika, da se ne bi zadušil. Držala sem te v rokah, v vodoravnem položaju, brisala sluz in si pomagala s curkom vode, da bi osvobodila tvoje dihalne poti, a paziti sem morala, da se ne bi zadušil. Na veliko žalost si mi po nekaj tresljajih otrpnil v mojem naročju.
Od živčnosti sem pomivala po tleh, zraven umazanije so na tla kapljaje moje solze, ki sem jih sproti brisala. Živčna sem hodila iz ene sobe v drugo, v mislih pa mi je odzvanjalo: Pa ne še on. Moj mucek Deni je umrl. Neeeeee, sem kričala, po obrazu pa so mi kapljaje debele solze bolečine.
O, dragi Bog, o, dragi angeli, sem kričala v mislih in na glas: Prosim, pomagajte mu svetla bitja, da preživi! Prosim, vas! Prosim!
Adijo, živci, Deni je umrl. Tu je ležal na postelji v sobi tako kot ata. Umrl je in jaz ga nisem mogla rešiti! Penil se je, dušil in še sama sem bila. Zakaj?
Gledala sem njegovo mrtvo telo, božala sem ga po oranžni dlaki, ko da bi si še zadnjič želela vtisniti v spomin mehkobo njegove dlake. Božala sem mu mehke tačice!
Bolela me je ta smrt, bolečina, ki me spomni na očeta. Jokala sem tu zraven njega. 21 let je hodil ob moji poti. Srce mi je spet tako močno razbijalo, da se mi je zdelo, da bom doživela infarkt. Razjedalo me je. O, moj Bog, kako bom preživela to?! Kako? Sem se spraševala.
Po toliko poteh, po toliko sledeh si me zvesto čakal in vem, da te je ljubezen do mene držala toliko let pri življenju.
Spomnim se dneva, ko sem te dobila. Stara sem bila deset let. Bila sem na dvorišču, ko je gospa iz sosednjega bloka povedala, da ima male mucke in če bi kdo želel imeti kakšnega. Z gospo sem stopila v stanovanje in videla mamo mucko, čudovite oranžne barve, kako ljubkuje svoje mladičke. Takoj sem te zagledala in si te izbrala. Ker si bil še mladiček, sem morala nate počakati nekaj tednov, zato sem ti konico repka pobarvala z zelenim flomastrom, da bi te prepoznala naslednjič, ko bi te znova obiskala. In prišel je dan, ko sem te prinesla domov. Kako srečna sem bila.
Majhno oranžno kepico, od katere se nisem ločila vseh 21 let. Postal si moj zaveznik, moj zaupnik, moj prijatelj. Spal si vsak dan ob vzglavniku in me miril s svojim glasnim predenjem. O, kako rada sem te poslušala in bi te še.
Ob tebi sem izgubila oba starša, ti pa, kakor da bi to vedel, si še živel. Kot da bi vedel, da imam le še tebe in fanta. Bil si čudovit mucek in še danes te zelo pogrešam. Umrl si teden pred božičem, tvoja smrt pa me je pahnila v depresijo.
Po smrti očeta sem čutila globoko izgubo in nekaj me je gnalo v azil po še eno mucko, da bi moj mucek Deni, ki ni bil kastriran, spočel družinico. In tako sva hladnega zasneženega dne odšla s fantom v azil po še eno mucko. Tako je k nam prišla Puma, vsa črna, le z belo majhno liso na vratu. Tudi ona ni bila sterilizirana.
Po nekajdnevnem pihanju drug na drugega sta se privadila in v maju je Puma skotila štiri zdrave mucke. S fantom sva jim naredila hiško iz kartona. Kako čudovito te je bilo videti Deni, ko si s takim ponosom opazoval svoje mladičke. Še danes te vidim, kako ponosno si predel pred škatlo, kot da bi želel vsemu svetu povedati: To so moji mladički.
Tisto poletje je bil doma pravi direndaj. Opazovati, gledati male mucke, kako so vsak dan bolj samostojni in igrivi. Poimenovala sva jih: Lina, Giza, Lija in Nik. Saj so bile tri mladičke in en mladiček. Po dolgem času stanovanje ni bilo prazno, bilo je napolnjeno z novimi življenji.
Po dveh mesecih sva tri mucke podarila dobrim ljudem. Obdržala pa sem Lino, ki je bila edina tako dolgodlaka kot Deni, sive barve in z vzorcem oranžnih sledi. Želela sem imeti potomca od tebe, Deni, da bi me spremljal, ko tebe več ne bo.
Srce se mi je napolnilo z ljubeznijo, ko sem videla, s kakšno nežnostjo umivaš Lino. Zmeraj sta spala skupaj in Lina te je oboževala.
Danes te ni, spomin nate je v Pumi in Lini, ki nosita tvojo kri in v dlaki oranžno sled, ki me vsakodnevno spomni nate.
Dragi, Deni, želim se ti zahvaliti in ti povedati, da počivaj miru, tam, kjer sva te s fantom pokopala. Naj te gozdiček varuje, razgled pomirja, in upam, da slišiš, kako lepo potok žubori ob tvojem grobu. Želim ti svobode. Naj te spremljata svetloba in mir. In še enkrat hvala za 21 let.
Žal mi je edino, da mi ni uspelo se preseliti v majhno hiško, kjer sem ti obljubila, da boš v senci drevesa spokojno ležal na travi. Zato pa upam in vem, da si v mačjih nebesih miren in spiš nekje v zeleni oazi nebes.
Sanela Jurjevec
Objavljeno v deveti številki revije Mucek
