Nekatere mačke pridejo na svet z invalidnostjo, druge postanejo invalidne zaradi nesreč ali starosti. Invalidna mačka lahko še vedno uživa življenje, če dobi za to priložnost in ima razumevajočega lastnika. Da se bo mačka lahko navadila na svoje omejitve, se bo moral prilagoditi tudi lastnik.
Amputacija tačke
Veterinar bo priporočal 
amputacijo, če bo npr. mačkina tačka zelo poškodovana ali če bo odkril rakast tumor in bi amputacija popolnoma ustavila širjenje bolezni. Izguba tačke se sliši kot drastičen ukrep, ampak veliko mačk živi dobro življenje tudi s tačko manj. Po operaciji bo mačka potrebovala čas, da se nauči hoditi in teči, ker se bo njeno težišče spremenilo. Tudi brez tačke bo mačka lahko uživala v preostalih osmih življenjih
Mačke s tremi tačkami se dobro prilagodijo in so enako gibčne in aktivne kot mačke z vsemi tačkami. Običajno potrebujejo pomoč pri negi na delih, ki so jih negovale z zdaj manjkajočo tačko. Skrbnik naj ne pričakuje, da bo amputiranka spet takšna kot ‘običajno’, naj pa tudi ne bo preveč zaščitniški. Mačka mora sama ugotoviti svoje omejitve in kompenzirati za manjkajočo tačko. Ojačati si mora preostale tačke, tega pa ne more narediti, če jo skrbnik povsod nese.
Po začetnem prilagoditvenem času, ki ga skrbnik včasih težko gleda, bo mačka najverjetneje sposobna skakati in plezati kot prej. Če je ostala brez zadnje tačke, morda ne bo mogla več skakati enako visoko kot prej. Če je izgubila sprednjo tačko, ji bo pristajanje težje, še posebej skakanje z visokega. Na začetku bo storila nekaj napak in se morda tudi nekoliko poškodovala, ampak se bo hitro navadila na svoje omejitve in našla druge poti do svojih najljubših kotičkov. Izguba sprednje tačke je hujša kot izguba zadnje. Zato ker sprednje tačke uporablja za pristanke, z zadnjimi pa se odriva. Lastnost, ki jo imajo mačke in jim je najbolj v prid, je njihov neverjeten čut za ravnotežje. Zaradi tega se lahko mačke prilagodijo celo na življenje brez ene sprednje in brez ene zadnje tačke (tudi na isti strani telesa).
Vzrok za amputacijo obeh zadnjih tačk je podoben kot pri izgubi ene. Paraliza se razlikuje po tem, da je lahko tudi samo začasna. Pomožna kolesca za boljšo gibljivost so bolj običajna pri psih, uporabljajo se pa tudi za muce. Tako lahko doživijo veliko let gibljivosti in kvalitetno življenje z uporabo pomožnih kolesc. Ko je na kolescih, mačka lahko hodi, teka, leži in iztreblja. Kolesca so običajno narejena po meri, zato jih je treba zamenjati in prilagoditi, ko muca odraste. Če je mačka primerna za kolesca je odvisno od njenega značaja in sposobnosti prilagoditve na bolj samostojno življenje. Zelo neodvisne mačke, ki rade plezajo po drevesih, se morda ne bodo mogle navaditi na omejen življenjski stil.
Mačka, ki uporablja kolesca za gibljivost, ne more skakati. Da bi se povzpela na svoj najljubši stol, bo potrebovala klančino. Čeprav ni nemogoče, ni priporočljivo, da bi mačka skakala s stola. Ker lahko pri uporabi kolesc nastanejo rane na mestu pritiska, kjer je mačkino telo podprto, se v času crkljanja, dremanja in spanja kolesca sname.
Slepota
Mačke, ki se pogosto zaletavajo v stvari ali ne morejo koordinirati svojih tačk ali ne vidijo. Slepo oko je pogosto megleno ali pa zenica ostane razširjena tudi pri močni svetlobi. Nekatere mačke se rodijo brez oči ali z zelo majhnimi očmi, ki morda niso učinkovite. Druge izgubijo vid začasno ali trajno kot rezultat bolezni, fizičnih poškodb, možganskih poškodb ali zastrupitev (vključno z ekstremnimi reakcijami na anastezijo) in zaradi stanj kot so glavkom, katarakte ali brazgotine zaradi nezdravljenih na noter obrnjenih trepalnic.
Običajno je izguba vida postopna, zato mačka za izgubo kompenzira in lastnik ne more vedeti, kako slab vid ima. Včasih bolezen ali poškodba zahteva odstranitev enega ali obeh očes. Nenadna oslepitev je bolj opazna, ker mačka nima orientacije, zadržano hodi, se zaletava v stvari in se več oglaša (pri nekaterih mačkah se zdi, da poslušajo odmeve).
Ko mačka nenadoma oslepi, se bo nenavadno obnašala dokler se ne prilagodi. Morda ne bo hotela s prostora za spanje in lahko bo razvila neprimerno straniščno vedenje, ker ne bo mogla najti posode za pesek. Obotavljala se bo, da bi šla ven na stranišče. Zaprla se bo vase in klicala lastnika (ko bo dezorientirana ali bo potrebovala uteho).
Slepa mačka se zanaša na vonj in spomin, da se znajde, zato naj lastnik ne prestavlja pohištva, ne postavlja raznih ovir na nepredvidenih mestih, kjer bi se mačka lahko vanje zaletela. Če je nagnjena k zaletavanju v pohištvo, naj lastnik obloži noge miz in stolov s starimi blazinami ali peno, da bodo trki blažji. Večina slepih mačk si kmalu zapomni poti in razdalje. Nekatere tega ne zmorejo in se zanašajo na ‘zaletavanje’ v svoje kažipote.
Za slepe mačke je pomemben tudi zvok. Stimulirale jih bodo glasne igrače kot so žogice z zvončkom ali zmečkan papir. Veliko slepih mačk se nauči igranja z zmečkanim papirjem ali zvončkljajočimi igračami. Prenašanje slepe mačke naokrog ji lahko poruši orientacijo. Če jo lastnik mora premakniti, naj jo odloži na mesto, ki ji je dobro znano npr. kjer se hrani ali spi, zato da se bo lažje znašla. Ne premikajte mačjega stranišča ali skledic s hrano. Mora jih najti zlahka po spominu ali jih uporabi kot razpoznavni znak. Skrbnik naj ne dviga slepe mačke na dvignjene površine, ker lahko zaradi pomanjkanja orientacije pade. To ne velja, če jo skrbnik dvigne na znano površino, kot je njen najljubši stol ali njegova postelja.
Če skrbnik poskrbi za varno in stimulativno okolje, lahko slepa mačka živi bogato in srečno življenje tako kot mačka, ki vidi. Ker se slepe mačke pogosto tako dobro prilagodijo živeti brez tega čuta, veliko skrbnikov muck zelo dolgo ne opazi, da je mucka slepa. Znanih je tudi kar nekaj primerov, ko slepe mačke dostopajo do zunanjih površin in uspešno lovijo ptice in male sesalce in se pri tem zanašajo samo na sluh in voh.
Gluhe mačke
Nekatere mačke, npr. bele modrooke, se rodijo gluhe. Veliko mačk velja za ‘sitne’, ko skrbniki ne vedo, da je njihova mačka gluha. Gluhota je lahko prirojena ali poveza s starostjo, boleznijo ali fizično poškodbo. Veliko mačk izgubi sluh postopoma s starostjo (kot ljudje), nenadna izguba sluha pa je običajno povezana z boleznijo ali poškodbo in je lahko trajna ali začasna.
Kjer je izguba sluha postopna, lahko dolgo traja, da lastnik opazi, da mačka ne sliši, ker se mačka izgubi suha prilagodi. Ko je izguba sluha nenadna, je mačka lahko zmedena, razdražljiva, se drži skrbnika, je negotova ali bo pokazala drugo ‘nenavadno’ vedenje. Nekatere gluhe mačke se več oglašajo in tudi glasneje (ne morejo uravnavati svoje glasnosti), nekatere pa čisto utihnejo.
Slab sluh povzroči, da mačka zavzame bolj obrambno držo – najprej napadejo in potem “postavljajo vprašanja”. Skrbnik lahko s tleskanjem prstov (ne da bi videla njegove roke) preizkusi mačkin odziv, ali se odzove in ali se prestraši, če se ji približa od zadaj in se je dotakne.
Nekatere gluhe mačke se naučijo odzivati na signale z rokami, podobne tistim, ki se uporabljajo pri psih. Na blizu lahko glasen plosk dlani ustvari dovolj vibracije, da se mačka odzove. Skrbnik lahko uporabi baterijo, da posveti mački in jo s tem prikliče v hišo, ko je zunaj tema, še posebej, če jo potem čaka posladek.
Kako se mačke prilagodijo
Ko mačka izgubi okončino, se mora zanesti na svoje druge sposobnosti. Mnogi srbniki opazijo, da se preostali čuti izostrijo in preostale tace ojačajo. Na primer, slepa mačka bo imela izostren sluh, muca brez zadnje tace pa izredno močne sprednje.
Vidno izostrenje preostalih čutov je del tega, kako delujejo možgani. Možgani niso statični in imajo sposobnost vzpostavljanja novih povezav. Pri mačkah, ki se rodijo slepe, neuporabljene dele možganov povezanih z vidom intenzivno uporabljata nasprotni področji kot sta sluh in tip.
Poleg prilagoditve spremembam v možganih in mišicah, mačke uporabijo za prilagajanje tudi inteligenco. Mačko, ki ima težave z gibanjem, lahko opazimo, kako razmišlja o najboljši poti na ali s police – poiskala bo način, kako nekam priti v več korakih namesto v enem skoku. Slepa mačka bo s sprednjim tacami preverila višino stola, preden bo skočila. Mačka z enim očesom bo večkrat pogledala sem in tja, da bo dobila boljši uvid preden bo skočila.
Ko mačka nenadoma izgubi čut ali okončino (zaradi bolezni ali nesreče), je hitrost mačkinega prilagajanja odvisna od starosti. Pri starejših traja prilagoditev dlje in je manj popolna.
Za konec
Skrben skrbnik se lahko domisli še drugačnih načinov, kako pomagati svoji invalidni prijateljici, da le ne postane preveč zaščitniški. Invalidna muca še vedno potrebuje nekaj neodvisnosti, da izpolni svojo ‘mačjost’, ki jo imamo tako radi. Večina se na videz ne zaveda svoje prikrajšanosti in ne pričakujejo, da jim bo življenje ‘popuščalo’, ampak z malo pomoči in prilagoditve njenega življenjskega stila in skrbnikovega življenjskega stila bo invalidna mačka imela zdravo, srečno in varno življenje.
Ana Bačelić
