
Kljub temu, da jim pravimo prostoživeče mačke, so le-te zelo odvisne od ljudi. Običajno jih hranijo ljubitelji živali in ljudje, katerim se zasmilijo. Nekateri jim pravijo tudi nikogaršnje mačke, ampak to ni povsem tako. Če opazimo kakšno prostoživečo mačko, ki potrebuje kakršno koli pomoč, smo ji po zakonu dolžni pomagati. Dejstvo pa je, da s hranjenjem ne bomo rešili problema, temveč bomo samo še spodbujali razmnoževanje, saj lahko ena nesterilizirana samica v sedmih letnih, skupaj s svojim potomstvom, spravi na svet kar 420.000 potomcev.
Nemalokrat pride do tega, da lastniki spuščajo ven nesterilizirane/nekastrirane mačke. Tako lahko pride do legla mladičev, ki so se morda skotili v kakšnem prostoru, ki ljudem ni dostopen in po čudežu preživeli. Sicer pa je umrljivost med prostoživečimi mačkami zelo visoka, saj statistika kaže, da prvo leto starosti doživi le 10 % mladičev.
Kako jim lahko pomagamo?
Najbolj jim lahko pomagamo sedaj, v tem letnem času, ko lahko temperature padejo tudi krepko pod ničlo. Na prostoživeče mucke vplivajo različna vremenska razmerja, najbolj pa so ogrožene ponoči. Skoraj nič nas ne stane, če poskrbimo tudi zanje. Čeprav imajo debelejšo dlako, ki jih obvaruje pred mrazom, vseeno potrebujejo suh prostor. Najceneje je, če jih zavetje naredimo kar sami. Pozorni moramo biti le na to, da zavetje ni preveliko, saj ne bo zadrževalo dovolj toplote, ki jo bo mačka oddajala, niti premajhno, saj se bo mačka počutila utesnjeno in ne bo zahajala v hiško. Najlažje je narediti hiške iz stiropora, saj stiropor preprosto zlepimo skupaj, hkrati pa so takšne hiške zelo dobro izolirane. Pri izdelavi moramo le paziti, da pustimo dovolj veliko odprtino za vhod. Za notranjost mačjega zavetja je najbolje uporabiti slamo, saj se lahko mucka vanjo udobno zakoplje. Lahko uporabimo tudi prevleke od vzglavnika, ki jih napolnimo z raztrganim časopisom. Ni pa priporočljivo uporabljati, odej in brisač, saj absorbirajo toploto telesa in mačko tako ohlajujejo. S senom pa lahko po drugi strani pri nekaterih mačkah izzovemo tudi alergične reakcije.
Poleg ustreznega zavetja, moramo prostoživeče mačke zaščititi tudi pred lakoto in žejo. Priporočljiva je briketirana hrana, naj se v poletnih mesecih na njej ne pasejo muhe in v zimskih mesecih hrana ne zamrzne, kot mokra hrana iz konzerve. Prav tako pa moramo pozimi paziti tudi, da voda ne zamrzne in da vode ne postavljamo v notranjost hišice.
Žal pa lahko povečano število mačk prej ali slej koga tudi zmoti, da se le-ta odloči na različne nelegalne in nehumane načine poskrbeti, da se njihovo število zmanjša. Ena od najboljših preventivnih rešitev za kontrolo populacije je, da takšne mačke steriliziramo/kastriramo. To pomeni, da s sterilizacijo operativno odstranimo jajčnike (lahko pa tudi maternico), s kastracijo pa samcu operativno odstranimo testise, mošnja pa ostane nedotaknjena. Prednost tega je v prvi vrsti, da žival ne more več imeti potomcev, za katere ne bi nihče skrbel, hkrati pa oba posega vplivata na boljše zdravje in tudi vedenje.
Prostoživeče mačke, so po zakonu ”last” občine v kateri se nahajajo. Kadar jih opazimo, se moramo glede sterilizacije/kastracije pogovoriti z zavetiščem, ki je določeno za to občino. Najlažje takšne mačke ulovimo s pomočjo živolovke ali tako, da pridobimo njihovo zaupanje s pomočjo hranjenja.
Presenetljivo majhna je osveščenost ljudi glede tega kaj povzročijo s tem, ko odvržejo brejo mačko v naravo, ali zapustijo njene mladiče. Čeprav je vsakršna namerna zapustitev živali nezakonita, je žal kontrola nad tem, zlasti pri mačkah, slaba. Zato je toliko bolj pomembno, da osveščamo ljudi o prostoživečih mačkah in naših obveznostih do njih ter o preprečevanju nezaželenih legel.
Nina Heričko
Objavljeno v dvanajsti številki revije Mucek



