Pisma bralcev: Stinga

V moji polletni odsotnosti je s hribov pritacala divja belo-črno pikasta mucka. Mene ni bilo, mami jo je sprejela in pol leta je jedla ter se skrivala v moji sobi.

Počasi je pridobivala mamino zaupanje, jaz pa sem bila zanjo še vedno tretje kolo. Le ime sem izbrala jaz. Pevec Sting je moj najljubši pevec, dodala sem še črko a in tako je postala  gospa Stinga. Divja, boječa, neukrotljiva mucka.

Vendar le do takrat, ko je na cesti nekaj počilo in mi je šesti čut rekel, kaj pa če je zdaj moja

Stinga pod avtomobilom?

In res je pritekla za hipec mimo hiše s tistimi govorečimi prestrašenimi očmi. Tri dni smo jo brezupno iskali in klicali. Po treh dneh je zvečer pred vrati zamijavkalo in zavlekla se je v sobo, kjer še nikoli ni bila.

Takoj zjutraj me je sosed Tone s Stingo peljal na kliniko, kjer smo ji morali dati amputirati repek in zdraviti nogico. Začela se je trimesečna kalvarija za Stingo s tabletami, pregledi, trobento okoli vratu … Vsi smo navijali zanjo in uspelo ji je. Prava borka.

Omeniti moram ganljiv, odločilen trenutek. Takoj drugi dan pri res dobrem veterinarju, ko se še ni vedelo, kako bo in je dobivala infuzijo ter vitamine, sem pol ure držala njeno tačko.

Prej zares divja se zdaj ni niti ganila in mirno mi je pustila držati tačko. Med nama se je vzpostavilo zaupanje.

Danes še vedno ni do mene povsem predana, a pusti mi, da jo božam pred jedjo, preden začne jesti. To rada čaka. Pusti mi dajanje poljubčkov, božanja in tudi nosim jo lahko kdaj na rami ali jo prenašam v sobo. Na moji postelji pa ne spi.

To pusti samo moji mami, ki jo je vzgojila in vzredila od njenega prihoda do moje vrnitve v Stingino življenje.

Zakaj pišem to zgodbo? Vse preveč jih je podobnih. Zaboli me. Da invalidne, bolne živali ostajajo v zavetišču, da jih nihče ne želi. Raje jih dajo pod injekcijo, četudi bi brez repka tako kot Stinga lahko še dolgo živele. Takšne živali so tudi bolj hvaležne in prijazne. Morda so le malo bolj boječe zaradi negativnih izkušenj.

Stinga ne hodi več na cesto, na travniku ujame na ducate mišk.

Tako, dragi državljani!

Naj vam vest ne dá zapustiti ali celo umoriti nedolžno invalidno živalco zaradi katerihkoli pomanjkljivosti, ki se dolgoročno izkažejo za hvaležnost in pridnost.

 

Barbara Jozelj

 

Objavljeno v tretji številki revije Mucek