Eden od odgovorov na to vprašanje je lahko tudi, ker je zaspanec. Vendar nisem mislil tega. V primerjavi s psi so mačke ob človeku, zgodovinsko gledano, bistveno manj časa in zaradi tega je tudi njihov odnos do ljudi drugačen. Hkrati pa je s to krajšo dobo sobivanja v njih ostalo več prirojenih čutov, med drugim tudi ta, da ne pokažejo bolečine – šibkosti potencialnim plenilcem, kar posledično pomeni, da zelo dolgo skrivajo bolečino in jih tako lastniki zelo pozno opazimo.
Starejše mačke z leti postajajo vedno bolj »lene«, nehajo se negovati, urinirajo in blatijo zunaj stranišča, počasi vstajajo, se čudno premikajo, nerade skačejo na svoje prej priljubljeno ležišče na omari in težko hodijo po stopnicah, včasih pa celo spijo v vedno bolj čudnih položajih. Poleg tega pa so te mačke navadno tudi pretežke, kar močno vpliva na poslabšanje bolezni. Lastniki mačk si s tem navadno ne belijo preveč glave in se potolažijo z mislijo, da se maček stara, kar je seveda res, vendar pa to še ne pomeni, da mu lastniki tegob, ki ga z leti prizadenejo, ne bi mogli lajšati. Pogosto je vzrok za spremembe v lokomotornem sistemu degenerativna bolezen sklepov, ki jo lahko poenostavljeno razložimo kot bolezen »mehkih delov« okrog sklepa.
V eni od prvih študij, ki je raziskovala razširjenost degenerativnih obolenj sklepov pri mačkah, so z rentgenskim slikanjem preiskali 100 mačk, starejših od 12 let, in pri 90 odstotkih so bile prisotne rentgensko zaznavne spremembe. Kasneje so sicer ugotovili, da prisotnost radiološko zaznavnih sprememb v sklepih ni nujen pogoj, da ima mačka tudi težave, a še vedno je prizadeta predvsem populacija mačk, starejših od 10 let.
Vzroki bolezni so nam velikokrat neznani, kar se opisuje kot primarna oblika bolezni, sekundarna pa je največkrat posledica poškodb iz preteklosti. Sklepa, ki sta najpogosteje prizadeta, sta komolec in kolk.
Ker prizadete mačke navadno ne šepajo kot psi, je veliko težje kot pri psu ugotoviti, za kakšne težave gre. In ravno spremembe, ki sem jih navedel v uvodu, so tiste, ki morajo lastniku povedati, da je čas za obisk pri veterinarju. Seveda niso vse vedenjske spremembe znak degenerativnih sprememb gibalnega aparata in je, na primer, lahko tudi demenca, ki je pri starejših mačkah pogost pojav in jo ravno tako lahko lajšamo. (((ZANAROCNIKE)))
Terapija samih degenerativnih težav poteka na različnih ravneh in se lahko zelo razlikuje. Za začetek moramo ugotoviti, kje oziroma na katerem sklepu so težave prisotne in v kakšnem obsegu. Tu si pomagamo z različnimi oblikami slikovne diagnostike – od ultrazvoka, rentgena, do CT-ja, magnetne resonance in artroskopije. Včasih je potreben tudi kirurški poseg za odstranitev določene motnje. Klasična terapija degenerativne bolezni sklepov je sestavljena iz uporabe nesteroidnih analgetikov, ki zavirajo vnetje in blažijo bolečino ter dodajanjem prehranskih dodatkov, kot so omega 3 in omega 6 maščobne kisline, glukozaminglikani, hialuronska kislina in drugi. Druga veja terapije pa se opira na fizioterapijo, kjer se tudi pri mačkah zelo dobro obnese hidroterapija ter različne oblike obsevanj, kjer mi, z zelo ugodnimi odzivi, uporabljamo magnetno resonančno terapijo, kjer živali obsevamo na posebni blazini, ki proizvaja magnetno valovanje in ga živali zelo dobro sprejemajo.
Zanimivo pa je, da lastniki po terapiji navadno sploh ne morejo verjeti spremembi, ki jo vidijo pri svoji mački. Ko ponovno postane živahna, manj spi, več skače in včasih postane tudi bolj prijazna in se ponovno pusti crkljati.
Vedeti pa moramo, da degenerativne bolezni zdravimo, a jih žal ne moremo pozdraviti. Živalim na ta način omogočimo kakovostno življenje tudi v starosti, kar je tudi naš edini cilj, saj se živali v nasprotju z nami ne znajo dovolj pritoževati in nam povedati, kaj jih boli.
Gašper Trojner, dr. vet. med.
Objavljeno v tretji številki revije Mucek
