Preden mi misli uidejo kam drugam, moram že na samem začetku tokratnega dnevnika pohvaliti Maco! Naučila se je namreč novega trika! In čeprav pravijo, da se starega konja (mačke? – saj ne, da je prav stara, v rosnih letih pa tudi ni več) ne da naučiti novih trikov, je Maca suvereno dokazala nasprotno! Pri učenju pa ji je bil očitno v zgled njen mlajši mačji sostanovalec.
Kot sem že omenila, ima Šmuel prav poseben način naznanjanja, kdaj bi rad odšel iz hiše ali pa vstopil. No, to velja vsaj, ko gre za vrata na teraso, ki so najbolj obremenjena točka prehodov. Ko želi iz hiše, to jasno naznani s praskanjem predpražnika. Če je kriza, v poštev pride tudi drsanje po tleh, tako, da se s kremplji vleče ob preprogi (ne obstajajo besede, da bi vam lahko opisala, kako smešen je ta prizor!), odkar pa je v ponovni uporabi tudi malo mačje drevo, pa pridno »zvončklja« tudi s praskanjem po praskalniku. Slednje mi je pravzaprav še najbolj všeč. Ne le, da uporablja to, kar je dejansko namenjeno mačkam, praskalniki so tudi najglasnejši. Bojazen, da bi ga po nesreči preslišala, je tako popolnoma odveč. Ko pa se vrne s potepa, Šmuel s tačko potrka po vratih. Pred nesrečo je kar z obema sprednjima tačkama dobesedno skočil v vrata in zaradi njegove teže ter posledično kar konkretne silovitosti potrka (bi se temu lahko tako reklo?) sem včasih že mislila, da se je 
v steklo zaletel kakšen ptič! Če sem slučajno zadremala na kavču, me je to trkanje brez dvoma zbudilo! Odkar pa nima ene zadnje tačke in ne more več tako dobro skakati, je tudi trkanje postalo bolj umirjeno. Najprej me je kar skrbelo, ali bo sploh še lahko izvajal ta trik. A Šmuel je pravi borec in je prilagodil tudi ta detajl! Sedaj pač na vrata potrka z eno tačko. Malce bolje je vseeno treba napeti ušesa, če pa ne gre drugače, ga vselej izda njegov svetlo lisasti kožušček!
Z Maco je nekoliko drugače. Njena sporočila so bolj skrivnostna in zapletena. Ko želi ven, ponavadi postane vsa živčna. Lovila bi se po stanovanju in počela vse mogoče traparije. Za prihod pa do sedaj ni imela kakšne posebne strategije naznanjanja svojega čakanja pred vrati. Čakala je in čakala, ko jo je kdo opazil, pa se je povzpela na zadnji tački, kot da bi želela pomagati odpreti vrata. Ob prihodu vedno vljudno pozdravi s hitrim podrgom ob noge in nato že drvi dalje. Ampak Maca je temno tigraste barve. In če je zunaj temno in je po možnosti preko vrat še zagrnjena zavesa… je Maca odvisna zgolj od sreče, da bo nekdo kolikor toliko redno pregledoval, če morda že čaka na vstop. V tem tednu pa sem bila prijetno presenečena! Zvečer sem zaslišala trkanje in bila sprva kar malo zmedena – Šmuel je namreč že dremal na svojem standardnem večernem mestu. Morda po steklu skače kakšna žaba? Je mogoče nazaj Šmuelov stari zajčji kolega? Ko sem odgrnila zaveso, pa ni bil tam nihče drug kot Maca! Najprej dogodku nisem posvetila neke posebne pozornosti, misleč, da je verjetno šlo pač za naključje. Ampak stvar se je ponovila naslednji večer. In še naslednji. In še naslednji! Maca se je z opazovanjem Šmuela očitno naučila dragocenega trika za priklic svojih vdanih človeških podložnikov! Zares sem ponosna nanjo in s prekrižanimi prsti potiho upam, da se bo morda nekoč naučila tudi zapiranja vrat za sabo. 😉
No, pa mi je zmanjkalo prostora, da bi povedala še kaj več o teh dveh deževnih, a nadvse zanimivih dveh tednih! Preostanek bom pridno prihranila za prihodnjič, do takrat pa navihanca v slogu trkanja na vrata prisrčno mahata v pozdrav!
Urša Lesar
