Legenda
Ena najlepših legend je legenda o nastanku birmanskih mačk, ki se začenja pred mnogimi stoletji v dolini, obdani s čarobnimi snežnimi gorami. Tam je ob bleščečem se jezeru stal tempelj Lao-Tsun, ki ga je čuvalo sto rumenookih mačk z dolgo belo, svileno dlako.
V templju je domovala lepa, zlata boginja s safirno modrimi očmi in skrbela za trasmutacijo duš.
Menih Munh-ha, katerega brada je bila prepletena z zlatom in je razsvetljevala ves prostor, je pogosto kleče meditiral k zlati boginji Tsun-Kyan-Kse. Ob njem je bil zadovoljen in srečen ljubljenec, prelep tempeljski maček Sinh, ki je vedno sodeloval pri gospodarjevih meditacijah. Medtem ko je menih meditiral, je Sinh neomajno strmel v safirno modre oči zlate boginje.
Tako je v mesečini neke noči Munh-ha spet pošiljal svoje misli k skrivnostni boginji. Bil je tako globoko zamaknjen, da sploh ni opazil, da so tempelj napadli plenilci, njega pa smrtno ranili. V trenutku gospodarjeve smrti je maček Sinh položil šape na menihovo stresajoče se telo in se zagledal v zlato boginjo.
Nenadoma pa se je zgodilo nekaj nenavadnega, čudovitega. Belo dlako Sinhovega kožuha je kot mistična meglica obsijal zlati sij, ki ga je izžarevala prelepa zlata boginja. Sinhove oči so postale kakor boginjine, globoko modre, safirne. Njegov obraz, ušesa, noge in telo so dobili mehko žametasto rjavo barvo, barvo zemlje. Štiri šapice, ki so se nežno dotikale menihovega telesa, pa so ostale snežno bele kot simbol čistosti.
Naslednje jutro je bil ves tempelj obsijan s stoterimi, sončno zlatimi odtenki, odsevajočih se kožuhov preostalih 99 mačk, ki so prav tako kot Sinh prevzele zlati sij nase.
Sinh se ni umaknil. Ostal je na mestu, kjer je umrl njegov gospodar in goreče zrl v safirne oči boginje. Čez sedem dni je umrl tudi Sinh in s seboj v večni mir prenesel dušo svojega ljubega gospodarja.
Skrivnostna tančica, ki ovija nastanek birmank, je vedno privlačila tudi raziskovalce. Tako Auguste Pavie, ki je to preučeval, govori o tem, da najdemo birmanske mačke vseh barv v današnjih templjih. Verjame, da so se v številnih vojnah, ki so se dogajale v zgodovini v Severni Burmi med Siamci in Annamiti, tudi siamske mačke križale z mačkami Annimitov.
Kot v vsaki legendi je tudi v tej nekaj resnice, koliko pa je je, vedo le birmanke, saj je skrivnost končno njihova.
Videz
Birmanske mačke štejemo med srednje dolgodlake pasemske mačke.
Njihovo telo je srednje veliko.
Samičke so ponavadi malo manjše, samci imajo močnejše telo.
Tehtajo od tri do pet kilogramov.
Dokončno se razvijejo v štirih do petih letih.
Imajo okroglo glavo s srčastim obrazom. Nos je od strani rahlo potlačen (grški nos), srednje velika ušesa na vrhu glave pa so rahlo zaokrožena.
Najlepše na njih so njihove velike, okrogle, zelo modre oči, ki ves čas opazujejo, kaj se dogaja okoli njih.
Svilena, poldolga dlaka je krajša po glavi in tačkah, daljša po hrbtu in trebuhu, kjer se rahlo kodra. Okoli vratu je precej gosta in dolga. Posebno lepo in bogato ovratnico imajo pozimi. Pomladi in čez poletje se dlaka nekoliko stanjša.
Rep je košat, dlake resasto padajo navzdol.
Barva dlake je razporejena kot pri siamskih mačkah.
Temnejši so obrazna maska, ušesa in rep. Po hrbtu in tačkah je barva manj izrazita, po trebuhu in pod tačkami pa je mlečno bela.
Konci šapic so beli in videti kot copatki.
Osnovne barve so tjulnasta (črno-rjava), modra (srebrno siva) in lila (barva bele kave).
Najdemo pa jih tudi v rdeči, krem in čokoladni barvi.
Nekatere imajo barvo na glavi in tačkah razporejeno v progah, te so progaste ali tabby, pri nekaterih pa je barva neenakomerno razporejena, kombinirana, te so želvovinaste ali torty.
Tako obstaja precej barvnih kombinacij, ki pa so pomembnejše za vzrejo.
Zdravje in nega
Birmanke so zdrave mačke in dočakajo kar lepo starost, tudi do 20 let.
Zanje posebni genetski testi (za kolke, srce, ledvice) niso potrebni in redko zbolijo za kakšno resno boleznijo.
Seveda pa moramo biti previdni glede okužb. Te se lahko prenašajo v stiku z zunanjimi mačkami ali ob parjenju zunaj mačkarne.
Ob spremembi bivališča je dobro, če mačko pregleda in testira veterinar.
Nekatere birmanke imajo posebno dolgo dlako. Ob tem, ko se čistijo, ližejo, se dlaka sprime v kepe in lahko povzroča večje prebavne težave.
Če mačka živi samo v stanovanju, zanjo v lonček posadimo travo. Po zaužitju te mačka izbruha dlako. Pri veterinarju pa dobimo tudi posebno pasto, ki pomaga, da se izločijo dlake iz prebavil.
Mačke cepimo enkrat letno s trivalentnim cepivom. Če gre mačka na razstavo ali za prehod čez mejo, pa še proti steklini.
Zaščitimo jih z dajanjem zdravil proti notranjim in zunanjim zajedavcem.
Režemo jim kremplje po potrebi, čistimo oči in ušesa. Večkrat jih tudi počešemo.
Kopamo jih le, če se zelo umažejo.
Zanimivosti birmank
– Nekatere jedo le suho hrano (brikete), druge le hrano iz vrečk. Večina jih sploh ne mara mesa.
– Nekatere so »govoreče« mačke; za svoje zahteve, potrebe ali v stiku s človekom mijavkajo vedno drugače.
– Zvečer vsaka poišče svojo »posteljo« in prespi vso noč do jutra.
– Prvo birmansko mačko je leta 1987 iz Zvezne republike Nemčije v takratno Jugoslavijo prinesla Vera Praunsperger iz Samobora.
– V Slovenijo je leto pozneje, 1988, prvo mačko te pasme prinesel Roman Mavrič iz Slovenskih Konjic, ki je bil tudi prvi vzreditelj te pasme pri nas.
Mačka v vašem domu
Sveta birmanska mačka vas bo s svojim lepim in eksotičnim videzom takoj očarala in osvojila.
Birmanke so nežne, mirne, pa tudi zelo igrive in strpne.
Zelo se navežejo na člane družine, potrebujejo pa tudi svoj mir, tišino in samoto.
Bučno okolje jih vznemirja in straši.
So bolj tihe, vendar je njihova glavna značilnost, da se z vami pogovarjajo.
Z grkljanjem, dobrikanjem in rahlim oglašanjem izražajo svoje potrebe (včasih zahteve) ali pa vam samo kažejo svojo naklonjenost in pripadnost.
Svete birmanske mačke so zelo bistre živali, ki hitro dojamejo hišni red.
Če boste zanjo lepo skrbeli in ji nudili vse, kar potrebuje, vam bo vašo ljubezen vračala ter vas bogatila in razveseljevala mnogo let.
Ina Jenšac
Objavljeno v peti številki revije Mucek
