Mačke, pasme turška angora, imajo dolgo zgodovino prijateljstva s človekom. Od začetka njihove udomačitve so jih oboževali vsi, ki so jih poznali. So lepe, inteligentne, nežne in popolne spremljevalke.
Zgodovina
Turška angora je zelo stara pasma. Nihče ne ve natančno, kako je pasma nastala. Najpogostejše teorije so, da izhaja iz dolgodlake divje mačke (felis manul). Turška angora se je udomačila v gorskih regijah Turčije. Glavno mesto Turčije Ankara je bilo nekoč imenovano Angora, po katerem je pasma tudi dobila ime. Pasmo je mogoče zaslediti že v zgodnjem srednjem veku. Legenda pravi, da si je prerok Mohammed (570–632) raje odrezal rokav na obleki, kot pa da bi zmotil njegovo oboževano belo turško angoro, ki mu je spala v naročju. V 16. stoletju se je pasma začela pojavljati v Franciji in Angliji, kamor so jih turški sultani pošiljali kot darila kraljevim družinam. Med njimi sta bila kasneje tudi Marija Antoinetta in kralj Ludvik XVI..
Poznano je, da nekatere pasme izvirajo prav iz turške angore, tako kot npr. perzijke, čeprav se je s časom pasma perzijk razvila v drugo smer. Turško angoro imajo v Turčiji za nacionalni zaklad v živalskem vrtu Ankara, kjer so leta 1950 ustanovili vzrejni program za ohranitev pasme, saj je v začetku leta 1900 zaradi križanja skoraj izumrla kot samostojna pasma. Leta 1960 je bil v Ameriko poslan prvi par turških angor v sodelovanju s turško vlado kot pomoč za ohranitev pasme. (((ZANAROCNIKE)))
Videz
Eleganca je ena izmed besed, ki najbolje opisujejo pasmo turških angor. Marsikdo jih primerja tudi z balerino. Kljub mišičastemu telesu so videti puhaste in lahke. Spadajo med srednje velike dolgodlake mačke. Samičke tehtajo od dva do štiri kilograme, samci pa od tri do pet kilogramov. Glava je majhna do srednje velika, stožičaste oblike, široka na vrhu in se rahlo oži proti bradi. Njen profil je sestavljen iz dveh ravnin (nosne linije in ravnega vrha glave). Nos je srednje dolžine in nežno zaobljen. Ušesa so velika, čopasta, pokončno postavljena visoko na glavi in blizu drug drugega. Oči so velike, mandljaste oblike, postavljene rahlo poševno navzgor. Dovoljene so vse barve (zlate, rjave, zelene in modre), pogosteje pri tej pasmi kot pri drugih je, da imajo tudi eno oko modro, drugo pa rjave ali zelene barve. Vrat je srednje dolžine, vitek in eleganten. Njihovo telo je mišičasto, lepo uokvirjeno v prsih, trup vitek, eleganten in gibčen. Zadnje noge so daljše kot sprednje. Tačke so majhne in okrogle s snopki dlake med prsti. Rep je dolg, širok na dnu in se oži proti koncu. Dlaka je na trupu srednje dolga, svilnato mehka in sijoča, okrog vratu in na repu dolga ter rahlo valovita na trebuhu. Turške angore nimajo poddlake. Poleti pa je dlaka krajša od zimske. Dovoljenih je veliko barv (bela, modra, črna, kremna in rdeča) in veliko vzorcev. Vzorci, ki se pojavljajo, so npr. tabby (tigrast) – jasen kontrast med temnimi in svetlimi področji -, spotted tabby (lisasto tigrast), tabby v kombinaciji z belo barvo, smoke (odimljen), shaded (zasenčen), bicolor (kombinacija dveh barv). Pri tej pasmi niso dovoljeni pointed vzorci ter čokoladna, lila, cimetova in rjava barva.
Kot zanimivost: pri mladičkih se pojavlja ”kitten cap”, to je po navadi temnejša lisa dominantne barve na vrhu glavice, ki pa do enega leta čisto zbledi, pojavlja pa se samo pri mačkah bele barve.
Osebnost turških angor je tako osupljiva kot njihov videz. Prekaša mnoge druge mačke, ko gre za igrivost in naklonjenost svojemu lastniku. Poznane so kot zelo inteligentne, nežne, ljubeče, izredno prilagodljive mačke, ki so zelo privržene svojemu gospodarju. Po karakterju so velikokrat zelo podobne psom, zato so primerne tako za družine z majhnimi otroki kot za odlične male prijatelje in spremljevalce starostnikov. Njihova radovednost in zanimanje za lastnike ne poznata meja, skoraj je ni dejavnosti, ki jih turške angore ne bi želele početi z lastnikom. Zelo rade se nosijo na ramenih in ponoči rade smuknejo pod oddejo na posteljo. Njihova inteligenca jim omogoča, da se zlahka naučijo odpreti vrata, kakšen predal, omaro … To so mačke, ki se vsem pribljižajo z intenzivnostjo in navdušenostjo, kar preseneča nove lastnike te pasme. Naredile bodo vse, da pritegnejo lastnikovo pozornost. Po navadi so prve, ki sprejmejo goste v dom. Kadar so mačke vesele, zelo glasno predenje preprosto ni dovolj, po navadi se celo prevrnejo na bok ali hrbet in s tačkami gnetejo v zrak. Kadar so razpoložene za igranje, jih lahko pričakujemo tudi na vrhu vrat, knjižni polici, saj so zelo rade na visokem. Rade se igrajo s peresi ali majhnimi predmeti, ki smo jih nehote pustili na mizi, na primer ključi …
Pri tej pasmi je posebno tudi to, da so v preteklosti plavale, da bi si zagotovile hrano (lovljenje rib). Danes nekatere mačke plavajo, vse pa imajo rade vodo in se z njo igrajo.
Zaradi redkosti so na splošno zelo zdrava pasma. Naša mačkarna deluje v skladu s pravilnikom o vzreji mačk Zveze felinoloških društev Slovenije in skladno z zahtevami vzrejnih standardov FIFe (Fédération Internationale Féline). Pri vzreji je najbolj pomembno zdravje naših mačk. Pri mačkah bele barve z modrimi očmi ali enim modrim očesom se lahko pojavi prirojena gluhost, kar je redkost v primerjavi z mišljenjem javnosti. Zato vsak odgovoren rejec opravi BAER-test (avdiometrični test), pri katerem se ugotovi prirojena gluhost. Če je test negativen, pomeni, da mačka sliši na obe ušesi. V FIFe-organizaciji, da zadostimo zdravstvenim kriterijem, parimo le zdrave mačke, ki so zdravstveno splošno pregledane in imajo opravljen BAER-test negativen, to pomeni, da slišijo. Prav tako pa je poleg zdravja pomembno, da se odločamo za vzrejo linije, ki je najbližja standardu, in jih s pravilno kombinacijo čim bolj približamo predpisom in pravilom standarda.
Nega
Nega te pasme je dokaj preprosta v primerjavi z drugimi dolgodlakimi mačkami. Priporočljivo je česanje dvakrat na teden, da ohranjamo kožuh v najboljšem stanju in preprečimo, da bi mačke med čiščenjem zaužile dlako. Kopanje mačk bele barve je priporočljivo nekje tri- do štirikrat na leto, medtem ko mačk druge barve samo dva- do trikrat na leto, s šamponom, primernim za to barvo. Prav tako je priporočljivo večkrat letno postriči kremplje. Pomembno je, da mačke navadimo na to že kot mladičke.
Začela se je leta 2013, ko smo po izgubi našega dolgoletnega mačjega sopotnika spoznali, da za nas dom ni pravi dom brez mačke. Da bi zapolnili praznino, smo začeli raziskovati, katera pasma bi bila za našo družino z majhnim otrokom najbolj primerna. Raziskali smo lastnosti številnih pasem in našli turško angoro. Tu pa se je pojavil problem … Te pasme ni bilo v bližini. Našli smo zapis, da je leta 1997 obstajala mačkarna turških angor v Sloveniji, vendar ta ni bila več dejavna, zato smo raziskovali naprej. Našli smo nekaj vzrediteljev, vendar zelo daleč. Po ogledu nekaterih spletnih strani mačkarn in zbiranja informacij o njih nas je pot vodila v Rusijo, natančneje v Moskvo, kjer smo našli mačkarni Geraylar in Lada Kedi. Mačkarni vodita mati (Vladlena Levkovich) in hči (Sofya Linkova), z vrhunskimi razstavnimi rezultati in prečudovitimi mačkami. Stopili smo v kontakt z njima. Razložili, da si želimo popolno mačjo prijateljico in da bi z njo hodili tudi na razstave. Ker pa v Sloveniji in južneje te pasme ni, smo se po dolgem pogovoru, razmisleku in priporočilu Sofye odločili, da bi začeli tudi z vzrejo teh prečudovitih mačk. Na našo mačko po imenu Geraylar Pandora smo čakali nekaj mesecev – zdelo se nam je predolgo –, saj sta nam zares želeli ponuditi pravo predstavnico turških angor, ki resnično ustreza FIFe-standardom in je primerna tudi za vzrejo. Seveda smo se odločili za belo barvo in z različnimi očmi, saj je ta najbolj fascinantna. Do Moskve je dolga pot … Imeli pa smo to srečo, da je Sofya začela drugi študij v tujini. In tako nas je pot vodila do Nemčije v Mainz. Po dolgih urah vožnje in vmesnem postanku pri sorodnikih sva z možem končno prispela na cilj. Tam je čakala majhna bela kepica z različnimi očmi. Takoj sva se zaljubila vanjo in komaj sva čakala, da prideva domov, da jo pokaževa vsem, saj je bila res prečudovita. S Sofyo sva ob kavici uredili vse potrebne dokumente, nato pa nam je pokazala, kako se mačke pravilno neguje, kako se jih razstavlja … Dobila sva vse informacije o lastnostih, negi, razstavah, cepljenjih in podobnih zadevah. Ker živimo tako daleč stran, smo načeli tudi temo o najbolj primernem samcu za našo mačjo damico. In tako se nam je letos pridružil še drugi mačji član naše družine, Lada Kedi Izrazets modre barve. Naša mačkarna KumCat je letos aprila dobila prve potomce. Iskreno upam, da bo turška angora, ker je pri nas tako redka, zaradi neizmerne predanosti svojim lastnikom, nežnosti in drugih lepih lastnosti, ki jih vsekakor ima, postala tudi pri nas tako priljubljena kot v Severni Evropi, Rusiji in Ameriki.
Barbara Hančič, SI*KumCat
Objavljeno v petnajsti številki revije Mucek