»Kako lepa mucka, mi imamo prav takšno! Morda sta pa sestrici, ali je vaša tudi iz Celja?« »Ne, pravzaprav je skotena v Moskvi.« »Aja, potem pa najbrž ne …«
Močno dvomim, da se vzreditelji še katere druge pasme mačk tako pogosto soočajo s tovrstnimi vprašanji kot vzreditelji sibircev. To se dogaja na razstavah, kjer praviloma sodelujejo rodovniške mačke. Pa vendar se vedno najde vsaj kakšen obiskovalec, ki bo trdil, da imajo doma enako mačko, kot je vaša mična gospodična, ki se ravno preteguje v kletki z novim pokalom. Če je dovolj pogumen, bo izbrskal še telefon in ponosno pokazal fotografijo: »Poglejte, saj sta identični!« Takrat se lahko samo še prijazno nasmehnemo ob dejstvu, da sta mačkama skupni le barva in podobna dolžina dlake.
Sibirska mačka je kot pasma pri nas še precej nepoznana, vsekakor pa povsem nerazširjena, saj do letošnjega leta v Sloveniji nismo imeli niti enega vzreditelja. Dejstvo je – v primerjavi z drugimi pasmami (na primer perzijke, devon rexi, britanske kratkodlake mačke), ki se po videzu zelo razlikujejo od domačih mačk, – da se sibirke, še posebej tradicionalnih gozdnih barv, nepoznavalcu na prvi pogled zdijo enake dolgodlakim domačim mačkam. Gre za naravno pasmo, katere izvor zaradi pomanjkanja dokumentacije še ni točno določen, a naj bi bila v Rusiji prisotna že stoletja. In prav taka, kot se sklepa, da je bila v sibirskih gozdovih sto let in več nazaj, je po videzu še danes. Seveda se je z leti selektivne vzreje tudi sibirka rahlo spremenila in izpopolnila, a za razliko od večine pasem jo vpletenost človeka ni privedla v skrajnosti. Maine cooni postajajo vedno večji, perzijke imajo že lep čas povsem raven profil … S tem seveda ni nič narobe, a prav zato ljudje zamenjujejo sibirke za domače mačke, saj obstaja neko splošno prepričanje, da morajo pasemske mačke po videzu zelo izstopati od drugih. Tisti, ki jih poznajo, pa jih znajo ceniti prav zato, ker človek ni uspel v precejšnji meri poseči v njih. Ostajajo naravne, genetsko raznolike in predvsem zdrave. Ime pasme je bolj kot s samim krajem izvora, ki tako ali tako ni dokazan, povezano z njihovimi fizičnimi lastnostmi. Te so podrejene sposobnostim preživetja v ekstremnih pogojih, kar seveda pomeni, da mora biti žival zdrava. Sibirke nimajo znanih težav z zdravjem, niti se za njihovo vzrejo v večini svetovnih felinoloških organizacij ne zahteva specifičnih zdravstvenih testov, saj ti niso potrebni. So močna in vzdržljiva srednje dolgodlaka pasma s kar tremi plastmi dlake, ob čemer je zgornja plast skoraj povsem vodoodporna. Sliši se malo za lase privlečeno, a kar poskusite oprahti sibirsko mačko. Škropenje z vodo bo
seveda povzročilo, da bo mačka videti kot mokra podgana. A nobena količina vode ne bo pomagala pri tem, da bi se mačka zmočila povsem do poddlake. Za to je treba pripraviti kopel in s krožnimi gibi rok spraviti vodo do kože. Tako je narava poskrbela, da sibirke normalno bivajo v snežnih razmerah. Okoli vratu imajo izrazit ovratnik s še daljšo dlako, ki pozimi pride do izraza in je videti kot nekakšen naravni šal. Razlika med poletnim in zimskim »plaščem« je pri sibirkah izrazita, kar je del pasemskega standarda. Poleti dlaka ohrani strukturo in teksturo, vendar je dolžina precej krajša. Vzrok za to v nasprotju s splošnim prepričanjem ni v spremembah temperature, temveč nanjo vplivata dolžina dneva in spreminjanje dlake. Bolj kot se bliža zima, tem bolj raste vsaka posamezna plast, dokler ne doseže popolnega plašča.
Tudi zgradba telesa sibirk po pripravljenosti za preživetje v vseh vremenskih pogojih ne zaostaja za dlako. Močne in mišičaste zadnje noge sibirski mački omogočajo visok skok tudi iz neprimerne podlage, njena naravna velika postava pa botruje mogočnemu videzu. Po določenih teorijah o izvoru celo namiguje na to, da se je pasma nekoč križala z neko divjo vrsto mačk. Sibirka je tradicionalno gozdno obarvana, kar pomeni, da se ponaša s črnim ali zlatim tigrastim vzorcem. Zlata barva je pri sibircih precej pogosta in mnogokrat predmet polemik, saj se ne ve točno, od kod sploh izvira in kako se genetsko prenaša. Po trditvah mnogih vzrediteljev, ki želijo zadevi priti do dna, je genetsko gledano »sibirska zlata« drugačna od zlate barve pri perzijcih (pri drugih pasmah zlata barva ni tako pogosta kot pri slednjih). Veliko, če ne celo večina, vzrediteljev sibirce namenoma pari tako, da se ohranjajo tradicionalne gozdne barve. Poznane in v standardu dovoljene so tudi drugačne barve in netigrasti vzorci, vse od popolnoma črne do modre, oranžne, srebrne in druge z le nekaj bolj eksotičnimi izjemami. Kadar imajo sibirke svetlo, največkrat belo telo, in temnejše, večinoma skoraj črne posamezne dele telesa (glava, ušesa, rep, šape, rep), govorimo o njihovi sestrski pasmi z imenom neva masquerade. Gre za »colour-point« obliko sibirk. Za lažjo predstavo – tipične »colour-point« mačke so siamke. Neva masquerade je pravzaprav enaka pasma kot sibirska mačka, za njihov videz pa velja enak standard, razlika je le v barvi dlake in oči, ki so pri neva masquerade sinje modre. Parjenje enih in drugih med seboj je dovoljeno, s čimer lahko dobimo zanimive barvne kombinacije. A v svetu sibirskih vzrediteljev se to nekako nerado počne. Vzreditelji se večinoma odločijo, da bodo vzrejali le sibirke, neva masquerade mačke ali pa oboje skupaj, vendar brez medsebojnih križanj.
Skoraj popolno nasprotje sibirski divji in mogočni postavi pa je njihov mil in nežen obraz. Mehko zaobljen gobček z izraziti ličnicami in nežno brado, srednje velika ušesa in ovalne, rahlo navzgor ukrivljene oči, ki so posebnost pasme, so sibirkam prislužile nadimek »nežni velikani«. Skozi prodoren pogled razkrivajo svoj edinstven sibirski značaj. Za sibirce pravijo, da so pasma, ki po svojem značaju spominja na pse. Radi pritečejo k vratom in pozdravijo lastnika ob prihodu domov, so zelo pametni in hitro učljivi. O njih je napisanih še zelo veliko značilnosti, v vsakem opisu pasme pa bi se našla kakšna nova lastnost, ki jim jo pripisujejo. A bodimo iskreni, sibirke so mačke. In kaj je tisto, kar naredi vse mačke tako posebne in zaradi česar jih obožujemo? Njihova neverjetna raznolikost, tako vidno kot značajsko. Sama si dom delim z dvema sibircema, samčkom in samičko. Res je, oba sta zelo inteligentna in se značajsko nedvomno razlikujeta od domačih mačk, kar toliko bolj opazim, ko opazujem njuno vedenje in vedenje naših drugih dveh domačih mačk. Zunaj se ne znajdeta, vajena pa sta sprehodov s povodcem. Če zaslišita avto, ne bosta poskusila zbežati stran, temveč bosta kot kip obstala na mestu in se začela tresti. Priznam, to se sliši paradoksalno zgoraj napisanemu o njihovi sposobnosti preživetja zunaj. Biološko gledano sta že mogoče sposobna preživeti, problem pa je, ker imata za seboj mnoge generacije mačk, ki so živele lagodno notranje življenje in se nikoli niso naučile preživeti v zunanjem okolju. A to pri pasemskih mačkah ni nič nenavadnega, saj je nenadzorovano izpostavljanje vzrejne mačke zunanjim vplivom ne samo nevarno zanjo, temveč tudi povsem nespametno, če vzreditelj daje prednost vzreji zdravih mladičev. Vrnimo se k sibirskemu značaju.
Kadar pridem domov, pa naj bo to po petih minutah ali enem tednu, pritečeta k vratom in me veselo pozdravljata z valjanjem po tleh in zvokom, podobnim čivkanjem. Oba zelo dobro poznata in se odzivata na svoje ime. Kopanje v vodi? Brez protestiranja. Obožujeta ljudi – tu pa se že začnejo kazati ključne razlike med njima. Samček bi odšel z vsakim, ki bi mu naklonil nekaj pozornosti. Rad se crklja, ne glede na to, s kom, in išče pozornost vsakega, ki pride na obisk. Nič ga ne moti – glasni zvoki, kakršenkoli prijem, še celo sesalca se je uspel navaditi. Pa samička? Kdorkoli nepoznan še ne bo dobro stopil skozi vrata, bo ta že pod kavčem. Je pazljiva in ne zaupa vsem. Potrebuje človeško pozornost, vendar le od izbranega človeka. Tako zelo je navezana name, da zna biti prav naporno. Bog ne daj, da zaprem vrata od kopalnice, saj bo sedela pred vrati in mijavkala, dokler je ne spustim notri. Na razstavah se mi sodniki smejejo, ker na sodniškem pultu, namesto da bi se kazala sodnikom, raje išče način, kako mi bo zlezla v naročje. Pozna osnovne ukaze – sedi, prostor, tačko, zavrti (obe smeri), hop, leže obrat na hrbet, kar se je naučila skoraj hitreje kot pes, pa mi nihče ne verjame, dokler prvič ne vidi na lastne oči. Pravzaprav je kot mali razvajen otrok. Vse mora biti po njeno in če jo kaj moti, bo to povedala jasno in glasno. Tečna kot zna biti pa svojo naklonjenost kaže na najpristnejši način, ko se zvečer privije k meni pod odejo in zjutraj, ko zasliši budilko, zašprinta do postelje in me za dobro jutro pozdravi s predenjem. Je prava sibirska dama, ki potrebuje svoj čas in se dobro zaveda, da ni vsakdo vreden njene ljubezni.
Sibirci so ruski naravni zaklad. Omenjajo se v več stoletij starih zgodbah in pravljicah. Prvi zapisan pasemski standard se je pojavil v poznih osemdesetih pod okriljem ruskega felinološkega kluba »Kotofei«, kjer so kot model za »novo« pasmo uporabili sibirskega samčka Romana, skotenega leta 1987. Prva mednarodna felinološka zveza, ki je sibirsko mačko uradno sprejela za pasmo, je bil WCF (World Cat Federation) leta 1991. Še danes je večina vzrediteljev na območju Rusije članov WCF. Po ustnem izročilu pasma nastopa v ruski zgodovini že vrsto let, pa vendar je uradno precej mlada, stara pravzaprav toliko, kot naša ljuba domovina Slovenija. Kako je potem možno, da so danes sibirke razširjene po vsem svetu? Kako je v tako kratkem času uspelo vzrediteljem po svetu iz Rusije uvoziti vzrejne sibirke in začeti z vzrejo?
Zdi se, da je v zadnjih letih po svetu vedno bolj priljubljeno tisto, kar je eksotično. Kot po tekočem traku se ustvarjajo in širijo nove pasme. Križanci z divjimi vrstami so v vrhu po priljubljenosti in dosegajo rekordne cene. Ljudi zanima to, kar je eksotično, drugačno, nenavadno. Sibirska pasma pa s svojim nežnim neizstopajočim videzom že od samega začetka pridobiva vedno več oboževalcev in se vztrajno širi.
Odgovor za to se skriva v njenih hipoalergenih lastnostih. Kakšno desetletje po tem, ko je bila pasma priznana, so začele krožiti zgodbe o tem, da so sibirke primerne tudi za ljudi, ki sicer zaradi alergijskih reakcij ne smejo imeti mačk. Marketinška poteza nemoralnih vzrediteljev, izmišljotina ali resnica? Zahvaljujoč organizaciji Siberian Research Inc. lahko danes trditvam o sibirskih posebnostih v zvezi z mačjim alergenom pritrdimo. Da bi določili vrednost alergena Fel d1, ki je povzročitelj alergijske reakcije, so namreč testirali slino več sto odraslih sibircev. Slino vsake mačke so zaradi točnosti rezultatov testirali večkrat na različne načine. Rezultati so pokazali, da približno 50 odstotkov sibirk proizvaja manj Fel d1 v primerjavi z drugimi mačkami. Malo manj kot 15 odstotkov sibirk lahko brez problemov živi celo z ljudmi s hudimi oblikami alergije in reakcijami (vir: Siberian Research Inc). Na tem mestu je treba poudariti, da v nasprotju s trditvami nekaterih vzrediteljev, sibirke niso popolnoma hipoalergene. V Ameriki je sicer izraz »hipoalergene sibirke« precej razširjen, saj se mnogi poslužujejo testov, s katerimi določajo vsebnost Fel d1. To v Evropi še ni tako razširjeno, zato se po navadi vzreditelji s potencialnimi lastniki, ki iščejo sibirsko mačko zaradi alergij v družini, za potek morebitne posvojitve dogovorijo ob prvem obisku. Če na dvournem obisku v hiši polni sibirk alergik ne bo imel reakcije, je velika možnost, da bo lahko v svoj dom sprejel malega sibirčka in z njim normalno sobival. Če se v krajšem času, potem ko je maček že v novem domu, izkaže drugače, bo razumen vzreditelj še vedno pripravljen priskočiti na pomoč lastnikom in poiskati rešitev, ki bo vsem ustrezala. Ob pogovorih z nekaterimi bolj aktivnimi vzreditelji v Evropi sem uspela izvedeti, da gre velika večina mladičev iz njihovih legel v nove domove z alergiki in da se, kljub temu da svojih mačk ne testirajo, le redke izjeme vrnejo z novicami o tem, da so nanje razvili alergijsko reakcijo.
V spominu mi je ostala anekdota o nekem paru, ki si je omislil sibirskega mačka, ker je imel fant alergijo. Nekaj časa po nakupu so se začeli problemi in izkazalo se je, da je fant na mačka razvil alergijo. S težkim srcem sta se poslovila od sibirčka, ki ga je vzrediteljica sprejela nazaj v svoj dom. Čez dva meseca pa se je dekle spet obrnilo na vzrediteljico, tokrat brez fanta. »Preveč imam rada tega mačka,« je dejala, in tokrat samska odkorakala z mačkom domov.
Naj bo to zaradi njihovih hipoalergenih lastnosti, čudovite narave, očarljivega videza ali pa česa drugega, sibirci so pasma, ki jo preprosto moraš imeti rad. Če se odločate za nakup sibirskega mačka, vam polagam na srce – bodite previdni. Lahko se namreč zgodi, da bo prvemu sledil drugi, nato še tretji … Življenje z njimi je drugačno. Lepše. Zasvoljivo. Ne verjamete? Poskusite – samo ne reči, da niste bili opozorjeni.
Taja Moro
Objavljeno v osmi številki revije Mucek
