Pogovor: Milan Petrovič

Mačji roker

Je prekaljeni roker, maček stare garde, ki je še ustvarjala muziko v pravem pomenu besede, kot se reče. A maček ne le v glasbi, ampak tudi zasebno. Ljubitelj žametnih šap, kot bi rekli bolj prefinjeno ali lepše. Štajerski Primorec Milan Petrovič je človek, ki se navdušuje nad mačkami in ki zgodb teh štirinožnih mijavkajočih bitij pozna nič koliko. Te samosvoje živali ga spremljajo že vse življenje. Danes ima doma tri samčke, ki jih je posvojil s piranskih ulic, trenutno pa skrbi še za tri hčerkine, ki je na počitnicah. Dolgčasa torej zagotovo ni in tudi časa zanj ne.

Vseh omenjenih šest, Niki, Maki, Sivi, Koko, Taša in Ralfi, je pretežno notranjih, čemur sta prilagojena tudi vsakdan in življenje nasploh. So čisti, vajeni česanja, le kopanje … Kopanje je misija nemogoče, spričo katere je obupal tudi prekaljen in izkušen Milan. Ampak muce so živali, ki se zelo veliko čistijo same, zato z nego in čistočo ni težav.

Zakaj ga muce tako zelo in tako dolgo navdušujejo, razloži povsem preprosto. Pomirjajo ga, kar je pri njegovem delu zelo pomembno in koristno. Zase pravi, da je čustven človek in da ga prizadene vsako mučenje živali. Mačke, meni, so drugačne živali kot denimo psi, pa vendar se navežejo na človeka, čutijo njegovo razpoloženje …

Razplet po desetletjih

Ena od nešteto zgodb, ki jih je doživel in ki so se mu za vse življenje neizbrisno vtisnile v spomin, je zgodba o mučenju muce, ki ji je bil priča pri štirinajstih letih. Nekega davnega poletnega dne je skupina starejših fantov ujela majhno muco in eden od njih jo je začel metati v zid. Prosil ga je, naj ne počne tega, vendar so se mu vsi samo smejali. Na koncu se je Milan zagnal v nasilneža in ga tako močno ugriznil v bedro, da mu je odgriznil del mesa! Muco je rešil, vendar je pet let starejši nasilnež krepko prebunkal Milana. »Ampak to še ni konec zgodbe. Na koncu me je namreč mama morala peljati h psihologu. Rekli so, da grizenje ljudi ni normalno obnašanje in da sem kanibal, hehe. A se je vseeno le razjasnilo, za kaj je šlo in zakaj je do vsega sploh prišlo,« se spominja. Zgodba je zanimiv razplet dobila šele desetletja pozneje. »Pred tremi leti sem nastopil v Mariboru na prireditvi Poklon Ezleku. To je bil nekoč vogal kavarne Astoria, priljubljeno zbirališče, ki ga danes ni več, a imamo prireditev v spomin na tiste lepe čase. Po nastopu je k meni pristopil moški približno mojih let in me vprašal: »Milan, a me poznaš? A veš, kdo sem?« »Ne bi vedel,« sem mu odvrnil. Pa mi je smeje odgovoril: »Kako ne veš, ko pa si me ugriznil v nogo zaradi mačke!« Debelo sem ga pogledal in rekel: »A ti si, Franc?« »Ja, jaz,« je odvrnil. In mi nato povedal: »Milan, ne boš verjel, ampak doma imam dvanajst mačk. Bilo jih je celo petnajst. Takrat si mi dal dobro lekcijo, ki mi je dala misliti, in takšno bi potreboval marsikdo pri nas,« je nadaljeval.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.