Podeželski tigrici; Metini prvi tedni

Tako. Kaj naj rečem – mojih izvidov še ni, izvidov mojih kosmatink tudi ne, čeprav je rečeno, da naj bi izvedeli, če ju kaj tare, še pred mano. V zadnjih dneh sem že kar nekako sprejela situacijo, kakršna pač je. Če je vzrok naših težav res mikrosporija, se bomo pač zdravile vse tri, hiša pa je tako ali tako že vsa okužena, če pa ni, pa toliko bolje. Dovolj imam paničarjenja in tarnanja.

Odkar sem usodi prepustila prosto pot, moram reči, da se počutim precej bolj svobodno. Res je, da sem Maci striktno prepovedala odhode v zgornje nadstropje (gospa je mojo odločitev kar strpno sprejela in noči brez težav preživlja na odejici na terasi), roke si umivam kot obsedena, a stika z mucami enostavno ne morem kar tako prekiniti.

Z Meto se seveda cartava nonstop, ker je tako tipičen mačji dojenček, da si ne morem privoščiti, da bi držala roke stran od nje, niti, če bi to hotela. Njen urnik se je zelo ustalil – dopoldne do nekje 11-ih nori kot zmešana. Potem se ji baterije izpraznijo in čas je za konkreten počitek. Tam nekje 3 ure. Potem se je treba zbuditi, ker je čas za lulanje in hiter prigrizek. Ampak to traja samo kakšno uro, več sigurno ne, ravno toliko, da se ne predramiš popolnoma. Nato se lahko v miru očistiš, pocartaš in oddremaš še eno, tokrat malo krajšo rundo. Zvečer pa je spet čas za norenje. In dnevi gredo mimo…

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Urša Lesar