Podeželski tigrici; Dobrodošla Meta

Dragi bralci, obdobje Podeželskih navihancev je torej za nami. Če se je podeželski bandi pridružil kakšen nov radovedni mačji bralec, superca! Ker vemo, da je predzgodbe za našim novim dnevnikom kar nekaj, bom naredila samo hiter uvod: ker je eden od naših podeželskih mačkonov žal v nesreči utrpel usodne poškodbe, sem se čutila dolžno, da z nesrečnim dogodkom svoj konec dočaka tudi naš skupni dnevnik.

Moji skrbno načrtovani plani, da bo Maca pri nas ostala kot edinka in končno užila vso svojo potrebo po tem, da je edina muca v hiši, in še pravzaprav niti dobro začeto obdobje žalovanja za Šmihelom, so že po nekaj dneh padli v vodo.

K nam je po čistem naključju prišla mala najdenka Meta, ki je zdaj v svojem novem domu tri tedne. Odločitev, da z dnevnikom nadaljujem, je pravzaprav izbrala mene in tukaj smo: ponovno skupaj pod novim dnevniškim naslovom Podeželski tigrici. Zakaj tigrici? Ker sta podeželski mačonki seveda obe tigrastega kožuščka, izkazalo pa se je, da imata tudi kar nekaj tigrastih karakternih lastnosti. In kaj se je vse zgodilo v času, odkar sva se z Meto spoznali? Uh, še preveč! Očitno res nismo več navajeni imeti mačjega mladička!

Prvi teden, ko sva se zaradi moje odsotnosti na morju z Meto spoznavali le preko fotografij, so mi kratki opisi novo muco predstavili kot tiho, umirjeno, nevsiljivo in prilagodljivo. Mami mi je skoraj v vsakem sporočilu napisala, da je tako umirjena, da včasih sploh ne ve, da je tam. No, minilo je nekaj tednov in Meta se je končno privadila na novo domovanje, posledično pa se je tudi bolj sprostila in pokazala v svoji pravi luči. Izkazalo se je, da je pravo nasprotje svojemu prvemu vtisu: energična, navihana, igriva, poskočna in lumpasta. Prava mala tigrica!

V tem času si je zato prislužila tudi kar nekaj vzdevkov: Meta raketa (višina skoka še ni uradno zabeležena, sem pa prepričana, da je blizu rekordne), dihurka (zaradi hecnega, dihurjasto obarvanega kožuščka), ježek (ker tako kot ježki zelo glasno šnofa naokrog)  in veverica (ta vzdevek je ukradla Maci, ampak ga zelo korektno upravičuje s svojimi plezalnimi podvigi) so najpogosteje uporabljeni.

Obiskala je tudi že veterinarja, kjer je poleg zdravil dobila tudi status tipičnega najdenčka: prehlajen nosek in oči, garje v ušesih, zelo koščena, klop na ušesih je že bil odstranjen. Bolh začuda nima, gliste pa se ji po zaslugi zdravila zdaj čistijo v potokih (no, malo pretiravam, ampak res jih je veliko). Dobila je antibiotik in kapljice za ušesa, za cepljenje pa je zaenkrat še preveč drobcena. Seveda je mimogrede raziskala še vse manjše in večje kotičke ordinacije in malo je manjkalo, pa bi jo raziskovalna ekspedicija ponesla še v omaro z zdravili.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Urša Lesar