Podeželska navihanca; Zgodba velikonočnega zajčka

Mačje-zajčja naveza je tekom zadnjih dveh tednov dobila še dodatne razsežnosti. Vse skupaj je postalo že prav dramatično in v nekem trenutku sem komaj čakala, da vam o vsem poročam, v drugih trenutkih pa sem si želela, da zajčjo zgodbico kar se da hitro pozabimo in vrnemo vsakodnevno dogajanje na stare tire. No, gremo kar lepo po vrsti…

Zajček se je pri nas kar lepo udomačil in po nekaj dneh me je prešinilo, da je smiselno, da dobi ime. Izbira je bila popolnoma enostavna in logična, saj se je že od prvega dne povsem nenamensko prijela angleška izpeljanka Bani. Živalska prijatelja sta torej dober teden pohajkovala po dvorišču, Bani zelo veselo, Šmuel pa malo manj, saj mu je neprestana in včasih že celo malce vsiljiva zajčja družba že krepko načenjala potrpežljivost. Včasih se je dolgouščku umaknil na stol na terasi, a glej ga šmenta, Bani se je vzpel na zadnje tačke in v gibkem zajčjem slogu brez kakšnega posebnega napora smuknil na stol poleg njega, nato pa se počasi in previdno prestavljal poleg Šmuela. Ta ga je nekaj časa toleriral, nato pa zagodrnjal in si izbral še višje zavetje, mizo. Za Banija to seveda ni bila nikakršna ovira. Pogumno je želel ponoviti Šmuelovo potezo, a očitno Šmuel dogajanja več ni želel prepuščati naključju. Obrnil se je tako, da je imel pregled nad Banijevim početjem in čim je ta pomolil svojo nagajivo črno glavico nad rob mize, je Šmuel aktiviral svoje hitre tačke in ga lopnil po ušeskih. Vendar pa tudi dolgoušček ni kar tako vrgel puške v koruzo in hitro pokazal mačkonu, da ima tudi on kakšnega asa v rokavu. Spretno je zamenjal stran mize in se nanjo povzpel z nasprotnega stola. Prisežem, da je Šmuelu pisalo v očeh: oh ne, pa smo spet tam…

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Urša Lesar