Podeželska navihanca; Zaspani padci in plenilski vzponi

Pričakovano je bilo, da bomo pomlad letos kar preskočili. Vsaj tisto vremensko, kjer je ravno prav sončno in ravno prav toplo, da se lepo martinčkaš in uživaš na prostem, hkrati pa ne drgetaš od mraza ali se po dveh minutah ne kopaš v znoju. Torej, zime je konec in poletje je tu!

Mojima podeželskima mačkonoma se je že krepko poznalo, da je pomlad, čeprav je ni bilo na spregled, še vedno zapisana v njunem urniku, saj sta bila pred vremensko izboljšavo že cela tečna, čim se je pokazalo sonce, pa sta takoj vedela, da je ure treba prestaviti na vročinski čas.

Šmuela ob večerih seveda ni več na spregled in se po svoji utečeni poletni rutini pride v hišo kvečjemu še shladiti. Takrat se prav izmučeno (ja, res jim je hudo v življenju, telim mačkom…) pokne na tla direktno pred izhod na teraso in niti ne trzne, ko ga vsi prestopamo. Sem pa presenečena, kako uporabna je še vedno odejica pred vrati, ki jo marsikdaj še zdaj, ko so na terasi na stolih že udobne blazine, ne zamenja za finejšo možnost. Seveda pa še vedno prav pridejo tudi ciprese, ki so v primerjavi z lanskim letom že precej bolj zaraščene, a naš lenobni muc se še vedno nekako uspe stlačiti v njihovo senco. Ko ga ne najdemo, je dobra ideja preveriti še to ležišče, saj obstaja velika verjetnost, da se bo izpod zelenja slišalo njegovo simpatično cvileče smrčanje.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Urša Lesar