Podeželska navihanca; Vsi odtenki mačkovščine

Še dva tedna sta mimo, menda prihaja zima, teme pa smo se recimo da že navadili. Lahko bi na dolgo in široko jamrala, ampak prav moja mačkona me vsak dan znova opominjata, da morda pa sploh ni tako zelo hudo, kot se zdi na prvi pogled. V kompletu z zimskim časom pridejo tudi kupi udobnih dekic, gretje radiatorjev in upravičenost do tega, da se večerno poležavanje na kavču začne že malo prej. Kar pa tudi ni tako zelo slabo, kajne?

Z veseljem sporočam, da je Maca tudi svojo najnovejšo neidentificirano zdravstveno nadlogo uspešno prebrodila. Krasta se je že dva dni po tem, ko sem vam še dokaj v skrbeh poročala o tem, kaj si je spet pridelala, v celoti odluščila in sedaj ni več ne duha ne sluha o tem, da je sploh bilo kaj narobe. Maca trenutno s taco čez smrček poležava za mojim hrbtom in kar zdajle jo bom šla pohvalit, da je nenavadno težavo prebrodila tako uspešno…

… sem že nazaj. S čohanjem sem sprožila nekaj predoče glasbene spremljave. In ko smo že ravno pri predenju, danes sem se odločila, da z vami ponovno podelim nekaj filozofsko obarvanih misli o mačkah, in sicer o mačjem oglašanju oziroma mačkovščini (moja nova skovanka, ki mi je nadvse všeč). O tej temi sem pravzaprav začela razmišljati že pred mesecem dni ali pa še več, pa svojega razmišljanja še nisem uspela podeliti z vami. In zdaj, ko sta moja kosmatinca v svojih urnikih spet povečala delež drnjohanja in okrnila svoje pustolovske prigode, se mi dozdeva, da je končno prišel pravi čas!

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Urša Lesar