Podeželska navihanca; Višinska pregreha

Poletje je pač poletje. Zadnje dni se ponovno sprašujem, kako naj bi mi navihanca priskrbela material za novo poglavje dnevnika, ko pa brez predaha prav po počitniško poležavata in se sončita. Mislim, da že tale fotografija Šmuela na ležalniku pove vse – pravzaprav si ga je kar prisvojil! Ah, to težko mačje življenje! 😉

Maco zadnje dni daje neka obsesija z balkoni. Ko pride do balkonov, na plano pride dvoje: mačja radovednost in Uršina paranoja. Mačkona zelo nerada spuščam na balkona, saj nista ograjena na način, ki bi jima zagotavljal varnost. Zato ju vselej, ko jima privoščim to višinsko pregreho, spremljam z budnim očesom. Maca seveda prav po mačje izziva usodo in se smuka okoli najbolj nedostopnih vogalov. Potem me pogleda s tistimi nagajivimi mačjimi očmi, ki jih zagotovo še kako dobro poznajo prav vsi skrbniki predočih ljubljenk: »a me boš kregala, a lahko še?« Ko so moji živci že dodobra skrhani, vogali pa naposled le postanejo nezanimivi, se kot kakšen kuža čuvaj namesti ob mojo glavo na okensko polico in odprede svojih pet minut. Jaz teh pet minut izkoristim in pod varnim okriljem svoje osebne čuvajke popijem čaj. Še dobro, da me Maca spremlja na vsakem koraku – ko zapustim balkon, ji na kraj pameti ne pade, da bi tam ostala brez človeške družbe. Počutim se kar dolžno, da tako zvesti in predani mačici privoščim tudi balkon. 😉

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Urša Lesar