Podeželska navihanca; Tri leta po nesreči

Čeprav se pomlad že nevarno nagiba proti poletju, pa poletnih počitnic še zdaleč ni na vidiku. Zadnja dva tedna sta bila ponovno zelo naporna in priznam, da smo z navihancema živeli bolj ali manj eden mimo drugega. Veseli me, da imata vsaj to srečo, da se lahko brez težav zaposlita tudi takrat, ko sta sama. Narava namreč ponuja tako veliko možnosti za pohajkovanje, raziskovanje in nabiranje novih pustolovskih prigod, da me ni prav nič strah, da bi se kdo od mačkonov lahko začel dolgočasiti!

Čas gre tako hitro naprej, da sem popolnoma pozabila na obletnico Šmuelove nesreče. Letos aprila so minila že tri leta, odkar je naš ljubljenec postal tritaček, kar pomeni, da je brez zadnje tačke že večino svojega življenja! Še vedno hvaležno trkam na les, da ga je izkušnja naučila tega, da se splača ostajati v varni okolici doma in da avtomobili le niso vedno tvoji prijatelji. Med arhivom fotografij sem našla tudi tole, kjer je bučko okreval in kjer smo še imeli upanje, da se bo tačka le nekako popravila. Dan kasneje smo dobili datum za amputacijo… Kar pa je najbolj nenavadno pri vsem skupaj, je to, da bolj kot razmišljam o tragičnem dogodku, bolj sem ne nek čuden način hvaležna, da je prišlo do njega. Šmuelu so bile zvezde naklonjene in se je izvlekel, huda preizkušnja pa mu je morda celo podaljšala življenje. Sploh si nočem predstavljati, kako bi bilo, če bi se še vedno spuščal v kaskaderska prečkanja ceste…

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Urša Lesar