Podeželska navihanca; Tempo zimskega ritma

Slutim, da je Maca že precej jezna, saj že celo večnosti nisem poročala o tem, kako se ima ona, ampak drugače kot da najprej sporočim, kako gre bolniku Šmuelu, pač ne gre!

No, da ne bom preveč dolgovezila: Šmuelu gre dobro. Smrček se celi in spet barva nazaj v običajno sivo barvo, pa tudi nivo energije se je vrnil v ustaljen ritem. Ta je seveda trenutno tipično zimski (o tem malo kasneje), drugače glede na letni čas pač ne gre pričakovati. Skratka, važno je, da je dobri stari Šmuel nazaj in da so zdravila opravila svoje delo!

Priznam pa, da me je moj mačji pacient v zadnjih dneh kljub splošni ozdravitvi kar malo spravil v skrbi. Delček slabega zadaha se je spet povrnil in tik pod spodnjo ustnico se mu je naredila majcena rjava krasta. Ko sem jo opazila, se mi je srce dobesedno za nekaj sekund ustavilo, in zdelo se mi je, da je samo vprašanje časa, kdaj se bo spet začelo cmokanje in držanje priprtega gobčka. K sreči se je predvčerajšnjim krasta odluščila in sumim, da so Šmuela spet ujeli mačji mozoljčki, kar pa ni nič nenavadnega. Žal mi je edino, da zaradi preokupacije s seveda tisti trenutek precej večjimi in pomembnejšimi zdravstvenimi vprašanji nisem veterinarja povprašala še o tej mačji tegobici. Lahko bi rekla: pa drugič, ampak upam, da ne. Sploh pa sem rekla, da veterinarjev ne bom več omenjala!

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Urša Lesar