Podeželska navihanca; Sprehodi v dežju

Ne le jaz, tokrat lahko brez nakladanja napišem, da sta celo naša mačja navihanca že do konice repov sita tega kislega vremena! Povsem očitno je, da sta že v polnem pomladanskem zagonu in prav mučno se je spet igrati zimo in po cele dni ostajati v hiši. Samo tokrat ne na toplem (čeprav ne trdim, da se stiskati k radiatorju ni več prijetno – ja, maj je in kurilne sezone še ni konec), pač pa na suhem. Celo tacanje po mokri travi in opazovanje polžev je že postalo dolgočasno. Še dobro, da imamo del vrta pokrit, vsaj tam je še nekaj suhe zemlje, kamor se da iti malo povaljat. Naj se že pokaže sonček, da bosta namesto dežnih kapljic končno lahko spet lovila tudi metulje!

Takrat, ko se deževni oblaki vseeno odločijo, da bodo za urico ali dve šli težit kam drugam, je primeren čas za kratek sprehod. Na zadnjih nekaj sprehodih pa me je povsem presenetila Maca, ki se je odločila, da se mi bo kar pridružila. Žal nikoli ne vem, ali bo gospa pripravljena na adrenalinsko dogodivščino (kar za sramežljivo in vedno oprezno muco to definitovno je), zato sem telefon vedno vzela s sabo ob napačnih priložnostih in Macinega poguma nisem uspela uradno dokumentirati. A verjemite mi na besedo, Maca se je izkazala ne le kot zares pogumna, pač pa tudi kot zelo zaupljiva muca!

Ker naša mačkona nikoli ne odtavata prav daleč od hiše, je že nekaj deset metrov oddaljen travnik popolna novost. In paranoični Maci kot veste novosti niso prav pogodu. Zato me je še toliko bolj presenetila, ko je željna družbe začela počasi capljati za mano po peščeni poti. Vedno je ostajala za mano in previdno ovohavala travne bilke, kot da bi bile povsem drugačne kot tiste na domači zelenici, zato sem jo s klici spodbujala, da mi sledi. In čeprav se je podajala v povsem neznane vode, mi je kljub temu sledila. Počutila sem se prav počaščeno, saj mi je s tem dala vedeti, da se kljub temu da je čisto izven svoje cone udobja ob meni vseeno počuti varno. No, sprehoda vseeno nisva opravili v celoti, saj se tudi preizkušanje meja na določeni stopnji zaključi. Ko Maca ni več zmogla naprej, sem se ji prilagodila in skupaj sva odšli nazaj –  takrat ni več previdno capljala za mano, ampak jo je kar odneslo nazaj v svoje varno mačje kraljestvo.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Urša Lesar