Podeželska navihanca; Šmuelovi hormoni in Macin klon

Ravnokar sem se namenoma šla obujanje spominov, saj mi je moj še kar dober spomin narekoval, da sem enega izmed lanskih spomladanskih dnevnikov naslovila z »Zima je prišla, mačji hormoni pa tudi«. In kdo bi si mislil, zgrešila sem samo za nekaj dni, pa bi tokratni dnevnik lahko naslovila s popolnoma enakim naslovom!

Skratka, hormončki so se prebudili iz zimskega spanja in se prav nesramno poigravajo ne le z mojima navihancema, ampak z vsemi podeželskimi mačkoni. Še najbolj so se lotili Šmuela, ki ga kar razmetava naokoli. Tokrat sem ga nameravala pohvaliti, pa sem si premislila, ker je postal tako grd do Mace, da se mi gospa kar smili. Pravzaprav je situacija že tako skrajna, da sem danes, ko sem v ne prav lepem vremenu odhajala v službo, močno kolebala, ali si ju sploh upam pustiti skupaj v hiši.

Začelo se približno hkrati z lepim vremenom. Ker smo po dolgem času lahko preživeli nekaj časa zunaj ne da bi dobili ozebline, sem se odločila za krajši fotošut. Maca se mi je kot vedno motala pod nogami, zato sem upala, da bo Šmuel bolje opravil s poziranjem. In na nek način sem imela tudi prav – medtem ko je sproščeno ždel med malinami, sem jaz pridno škljocala in čisto po naključju ujela zaporedje Šmuelovih stanj, ki so dokumentirana tudi na teh treh fotkah. Če boste uspeli ujeti njegov pogled, boste uspeli razbrati prvo, nevtralno stanje, drugo stanje, ki sem ga poimenovala »nekaj se dogaja« in tretje stanje, »sekunda do napada«. Še obrazložitev, če komu še ni jasno, kaj se je zgodilo: Šmuel je opazil Maco, ki se je pridno zvijala okoli mojih gležnjev in se tako zakadil vanjo, da sta skupaj poletela s škarpe med maline. Seveda sem bila nanj zelo jezna.

Kasneje se je izkazalo, da je bil Šmuelov nenavadni izbruh na fotošutu le začetek v obdobje Macine agonije. Kar nekajkrat je že prišlo do tega, da jo je povsem brez razloga napadel, včasih iz zasede, včasih pa iz čistega miru. Uboga gospa Maca, ki je sicer zelo potrpežljive narave in svojega sostanovalca tudi požrtvovalno brani pred ostalimi mačjimi vsiljivci, se ga je začela prav bati in se mu skriva na okenske police in stole. Kljub temu da razumem, da Šmuela daje pomlad, Maci vseeno izkažem sočutje in jo kolikor se le da poskušam obvarovati pred nenavadnimi Šmuelovimi napadi, za katere upam, da bodo čimprej minili.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Urša Lesar