Podeželska navihanca; Še zadnjič

Niti približno si nisem predstavljala, da bo tokratni dnevnik, ki bo, mimogrede, tudi zadnji del Podeželskih navihancev, imel tako vsebino. Zgodilo se je toliko stvari in prešla sem toliko različnih občutij in čustev, da se mi ne sanja, kako in kje naj sploh začnem.

Začnimo torej z neizpodbitnim dejstvom, s katerim sem se nekako sprijaznila šele v zadnjih dneh. Našega ljubega podeželskega tritačka Šmuela ni več med nami.

Po njegovi nesreči smo vedno na pol v šali, na pol zares govorili, da mu je od njegovih devetih mačjih življenj ostalo samo še eno. Po nesreči se je izredno bal avtov, a vseeno smo vsi nekako potihoma zanikali in obenem vedeli, da bo tudi zadnje življenje vzel avto. Žal šesti čut ni zatajil,  imeli smo prav.

Šmuela prejšnji četrtek ni bilo domov. Na trnih smo ga čakali, a nismo slutili nič hudega, saj je ponoči pogosto ostajal na potepih. Nenavadno je postalo, ko ga ni bilo niti zjutraj. Zjutraj se je vselej pojavil na terasi po še tako napornem nočnem pohajkovanju. Popoldne isti dan smo zagnali iskalno akcijo, ki se je zaključila pri sosedi, ki je povedala, da je na cesti za njihovo hišo pri grmovju položen povožen muc, podobno sivo-bele barve kot naš Šmuel. Ko sem to slišala, mi je zastalo srce. Vprašali smo, ali ima tri tačke in soseda je pritrdila. Tedaj sem samo še planila v jok. Isti dan smo šli ponj in ga pokopali ob vrtu pod sončnico, ki bo cvetela in bdela nad njim.

Nihče si ni mislil, da je Šmuel še vedno tvegano prečkal vaško cesto. Ta nikakor ni zelo nevarna, poleg tega pa je Šmuela povozil voznik, ki je zavijal na križišču, kjer hitrost nad 20 km/h pravzaprav sploh ni mogoča. Zato mi je še toliko bolj nerazumljivo, kako je lahko do tega prišlo. So vozniki res postali že tako zelo brezobzirni na vse, kar jim prečka cesto?

Skratka, preostanek dneva sem preživela v solzah. Naslednji dan sem se odpravljala na morje, čeprav procesa žalovanja še niti začela nisem dobro. Počutila sem se obupno in resno sem razmišljala, ali je odhod na morje sploh dobra ideja. Vseeno sem se odpravila tja z mislimi, da bom morda uspela pozabiti na grenke občutke.

Prva dva dneva sploh nisem bila pri sebi. Ob prvi misli na mačke nasploh so se mi ulile solze. Tretji dan je bil že recimo v redu. Nakar na moj telefon prileti sms moje mami s fotko drobne mačice in napisom: sem tvoja nova prijateljica, ki je našla ljubeč dom.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Urša Lesar