Podeželska navihanca; O krtkih in klopih

Kako rada bi tokrat v uvodu spet rekla kakšno o poletju! Narava je resda že čisto v pomladnem stanju, vse poganja in brsti, dvorišče je že čisto zaraščeno z visoko travo in čaka na prvo košnjo. Sicer pa, le kako ne bi bilo zaraščeno, saj smo bili deležni tako obilne pošiljke dežja, da bi bilo že kar malo čudno, če bi po vsem tem zalivanju rastline ostale brezbrižne. Meni se že tako kolca po kratkih rokavih in sončnih očalih, da sem že čisto na trnih, kdaj se bo vrnilo sonce in zelenje še dodatno spodbudilo k rasti, Šmuela in Mace pa dokler zunaj ni snega in temperatur pod ničlo tudi dež ne zmoti prav dosti.

Sezona guljenja je zaključena, počasi, a vztrajno, se koncu bliža tudi spomladansko obdobje mačjih zmenkarij. O mačjih snubcih ni več ne duha ne sluha in navihanca lahko svoj čas brezskrbno začneta posvečati tudi ostalim mačjim opravilom. Prvo mesto na seznamu teh opravil seveda zaseda kaj drugega kot lov! Maca nam je pod mizo v jedilnici že postregla s prvim letošnjim slepcem, Šmuel pa se je očitno odločil, da ne bo ostal v njeni senci in ji bo tudi sam poskusil konkurirati z eksotičnimi trofejami. Moram priznati, začel je v velikem slogu. Pohvaliti se je prišel s krtom. Krtki so mi tako zelo hecni. Ko sem bila majhna, sem bila dolgo prepričana, da so krti veliki nekako tako kot lisice. Navsezadnje, krtine so lahko še kako velike! Kako sem bila presenečena, ko mi je bilo dokazano, da sem bila v veliki zmoti! Kar dolgo časa sem potrebovala, da sem se privadila na to novo in tako zelo neverjetno spoznanje. Vedno, ko vidim krtka, se spomnim, na to zanimivo zgodbo.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Urša Lesar