Podeželska navihanca; Najlepše praznično darilo

In tu smo! V novem letu, spet na začetku, prazna knjiga, ki nestrpno čaka, da jo popišemo z novimi 365 zgodbami! Dobro, dobro, saj se bom malo umirila. Glede na datum sem mogoče res v malo prevelikem zanosu, prepričana sem, da večina tistih, ki dejansko berete ta dnevnik na 1. januar, to počnete z napol zaprtimi očmi, polnimi šalcami kave, mogoče kakšno mucko v naročju (ali pa tistim muckom, zaradi katerega boli glava…?).

Z mojima navihancema smo praznike preživeli mirno in domače. Oba mačkona sta bila presrečna, saj sta lahko v udobju tople hiše in v dobri družbi svoje človeške služničadi dolge ure brezskrbno predla. Ker je bilo vreme nadvse prijazno, sta sončno svetlobo z navdušenjem izkoristila za nekaj minut sončenja, ki ga oba zelo pogrešata,  našla sta celo voljo in energijo za zimsko obarvano lovsko ekspedicijo ali dve. Ob večerih sta se pogosto skupaj zvila na odejico na kavču in obsijana s sojem novoletnih lučk sta bila noro prisrčna! Vsakokrat, ko ju občudujem, kako kraljujeta v svojem kraljestvu odejic in obrnjena na hrbet popolnoma brezskrbno predeta, tuhtam, da sta skoraj zagotovo najsrečnejša mucka v naši vasi.

Tudi pokanja je bilo letos občutno manj kot pretekla leta, kar me še posebej veseli. Kljub temu sta mačkona zadnje trenutke poslavljajočega se leta preživela na toplem – vsaj tako se je glasilo uradno poročilo! Po kar nekaj letih sem tokrat namreč silvestrovala brez mojih najdražjih kepic. Bilo mi je kar malo nenavadno, saj sem vsako leto pozorno skrbela, da jima je bilo vsaj tako prijetno, kot je bilo meni. Letos sem to nalogo zaupala staršema in zagotavljata, da sta jo opravila z odliko, pa tudi mačkona mi kakšnih posebnih pripomb še nista zaupala. 😉

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Urša Lesar