Podeželska navihanca; Najboljše mesto na kavču

Pred vami je že 60. del mačjega dnevnika! Če bi mi ob začetku pisanja kdo rekel, da sta moja mačkona sposobna proizvesti za vsaj 60 zapisov dogodivščin, bi se mu zares, ampak res zares naglas smejala. Gotovo nisem edina, ki na prvi pogled meni, da je življenje njenih malih kosmatih ljubljencev skrajno enolično in dolgočasno. A resnica je, da te včasih šele tako sistematično opazovanje njihovega vsakdana, kot je pisanje dnevnika, opomni na to, da so njihovi dnevi pravzaprav polni radoživih prigod in da so nenavadni pripetljaji pravzaprav skoraj na dnevnem redu.

Nadvse me veseli, da se je krasno jesensko vreme, za katerega sem nazadnje prosila, da se zavleče še do konca oktobra, potegnilo tudi v zadnja dva tedna. Samo še malo bi bilo potrebno stisniti zobe, in moja želja bi se lahko dejansko uresničila! Vseeno pa mi je kar nekako hecno, kako mačk skorajda poletno vreme ne pretenta – njihov notranji koledar kaže jesen in v skladu s tem se je potrebno tudi obnašati. Čez dan je tako čas za lenarjenje na sončku (in zadnjih nekaj dni tudi igranje v odpadlem listju), zvečer pa sploh ni govora, da bi kateri od njiju ostal zunaj.

Preden pa vam opišem naš večerni obred, vam moram zaupati še eno stvar, ki se mi je utrnila pred nekaj dnevi – Šmuel je letošnje poletje preživel, ne da bi ga oblegali skrivnostni rjavi žužki! Seveda se mi to prej ni posvetilo (nič čudnega, o težavah, ki jih ni, pač nimamo kaj razmišljati), ker pa sta navihanca malce zamudila svoj jesenski nanos ampule, me je prešinilo to spoznanje. In moram poudariti – ne glede na to, kako hecno zveni – da  se mi to zdi res velik uspeh in prav takšen mali razlog za praznovanje!

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Urša Lesar