Podeželska navihanca; Mačja telenovela

Kot izreden uspeh tega tedna si štejem to, da sem uspela narediti fotko Ramba! Ja, tistega Ramba, o katerem sem vam pripovedovala prejšnji teden! Ko sem se včeraj pripeljala domov, je mirno počival v nasadu z rožami. Fotka sicer ni najboljša, saj sem ga fotografirala kar naravnost iz avta – morala sem kar precej približati, da se ga sploh kaj vidi. Vedela sem, da bo, čim bom izstopila, to že dovolj velik razlog, da ekspresno hitro pobere šila in kopita. Moja napoved se je izkazala za pravilno, ampak vesela sem, da mi je prvič uspelo dokumentirati vztrajnega mačkona, ki obiskuje moja navihanca.

Sicer pa se je v preteklih dneh kot vedno dogajalo kar nekaj zanimivih stvari – lepih, pa tudi malo manj lepih. Kakor se vzame. Naslednja zgodbica bi si lahko prislužila kar naslov »Mačja telenovela«.

Šmuel je z majem svojo uro premaknil na poletni čas. Kaj to pomeni? Da ga ni veliko doma, seveda. Če primerjam poletni čas z zimskim, mi je sicer fajn, da lahko mačkona prosto pohajkujeta po okoliških travnikih, saj se zaprta v hišo slej ali prej začneta dolgočasiti in delati traparije. Po drugi strani pa poleti sploh Šmuelovi izhodi včasih postanejo za moj okus že kar malo predolgi! Zadnjič ga ni bilo čez noč (takrat je sploh fino zunaj žurati z mačjimi sosedi) in še celo dopoldne! Moja panika in iskanje navihanca povsod po bližnji okolici seveda nista dovolj dober razlog, da bi se ponočnjak primajal domov. Brez slabe vesti in z izrazom na obrazu v stilu »ja, kaj je pa narobe?« je prav počasi pritaval šele v poznem popoldnevu. Skupaj z Maco sva ga tokrat kar dobro okregali (še dobro, da imam dobro mačje-mamasto pomoč!) in mu zabičali, naj najstniško ponočevanje počasi zamenja z vselej udobnim in varnim domačim kavčem.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Urša Lesar