Podeželska navihanca; Ko sprememba vrže s tira

Si lahko mislite, da je pred vami že 41. del mačjega dnevnika? Če ne bi imela pred seboj trdnega dokaza, bi še sama težko verjela, da mojima navihancema kar ne zmanjka dogodivčin! Ko že mislim, da sta za nami dva res dolgočasna tedna in da vam tokrat pa res ne bom mogla poročati o nobeni novi prigodi, vseeno poskrbita, da se naposled pred vami znajde zanimivo branje. Kar ponosna sem nanju in obenem vesela, da jima na tihem in umirjenem podeželju nikoli ni dolgčas.

Ne moremo si kaj, da ne bi ta teden vsi trije v en glas priznali, da smo zavohali pomlad. Res da je bil to zgolj blag pridih v zraku in da tudi približno ni normalen (kje se nam je pa januarja že »luštalo« po pomladi), a ponekod iz trave že kukajo prvi zvončki in trobentice. Mačkona sta bila takoj za in po dolgem času ju ni bilo mogoče pripraviti do tega, da bi prišla na obisk v hišo. In po svoje ju povsem razumem, saj tudi nas sončni žarki vlečejo na prosto! Razumevajoče sem jima na stol na terasi pripravila odejico in kar grebla sta se, kateri bo prej prišel na vrsto za sončenje. Kot vedno si je prvo mesto izboril Šmuel, a Maca ni ostala prikrajšana. Na terasi brunarice, kamor Šmuel zaradi svoje oviranosti običajno nima dostopa, se zlekne na mizo in uživa na VIP prostoru, ki je s soncem obsijan še posebej dolgo.

Redni bralci mačjega dnevnika boste morda vprašali: Urša, ja kaj pa je s tistim (pre)dolgo opevanim mačnikom? Odgovor je: nič. Projekt spet stoji. Ampak letos vsaj nimam tako zelo slabe vesti, saj temperature niso prav nizke in mačkona nekega posebej toplega zavetja tako ali tako ne iščeta. Po drugi strani pa sem jezna sama nase – iz principa, ker to traja že res tako zelo dolgo. Saj niti ni tako zelo zahteven projekt, a potrebno si je vzeti čas, nabrati materiale, si zavihati rokave in se dejansko lotiti dela. Navihanca torej letos mačnika nista dobila od Božička. Če smo že vsi tako zasedeni, se bova projekta z očetom mogoče lotila poleti, ko ne bo toliko obveznosti, in bosta mačkona svojo škatlo dobila za rojstni dan.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Urša Lesar