Podeželska navihanca; Decembrski narobe svet

No, pa ga imamo. Sneg namreč. Dokler ga lahko opazujem iz udobnega hišnega brloga, varna na toplem za štirimi stenami, je še kar okej. Izgleda lepo in prav pravljično. Ko pa se odprejo vrata, vsa čarobnost v hipu izpuhti in vse, kar ostane, so samo še ledeni mraz, prezebli prsti in smrkajoč nos. Praznični december gor ali dol, jaz bi rajši videla, da december kar se da hitro mine (pa tudi januar in februar, če smo že pri tem) in da se spet začne prebujati pomlad. Ah, te zimske sanjarije…

Maca se ne bi mogla bolj strinjati z mano. Skorajda več ne zapušča hiše. Postala je prava hišna mačka. Pravzaprav se sploh ne spomnim, če je že kdaj toliko časa preživljala v hiši. Zadnjič smo jo po nesreči pozabili v hiši, ko smo odhajali od doma. »Revica« je bila zaprta vsaj kakšnih 8 ur. Ko smo se vrnili domov, je udobno zleknjena ležala na trenutno najljubšem stolu v jedilnici in začudeno mežikala, češ »kaj me pa budite«. Vsi smo se na veliko kesali, kakšno travmo smo povzročili ubogi mačici, ki na račun naše napake cel dan ni okusila svobode in svežega zraka, in jo po hitrem postopku spustili na prosto. Vrnila se je po 10 minutah in potem celo noč spet preživela v hiši. Toliko o divji, neukročeni kmečki Maci.

Kot ste zvesti bralci mačjega dnevnika verjetno že sami ugotovili, je s Šmuelom zgodba kakopak obrnjena na glavo. Včasih se mi zdi, kot da prav nalašč vse počne ravno obratno, da bi lahko malo mešal štrene. Glavnemu crkljivcu sneg očitno kar malo škoduje, saj ga proti mojim pričakovanjem in dobri volji skoraj nič ni doma. To ponovno ni v skladu s protokolom, saj je bil prav on vedno tisti, ki je na vsak način želel ostati v hiši in v miru drnjohati. Niti sanja se mi ne, zakaj ga je sneg tako prevzel. Včasih ga celo čez noč ni v hišo, ko pa zjutraj le pride, se naje in kljub temu, da bi lahko ostal notri, sam od sebe prosi za izhod. V skrbeh za njegovo zdravje in udobje mu čez noč na stol na terasi pripravljam odejico, zjutraj pa nejevoljna ugotovim, da je popolnoma zamrznjena in, seveda, neuporabljena.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Urša Lesar