Podeželska navihanca; Čas za hladne ploščice

Danes mineva točno eno leto, odkar sta se vam navihanca oglasila s svojo prvo predstavitvijo! Kdo bi si mislil, da gre čas tako hitro in da bosta Maca in Šmuel po letu dni še vedno pripovedovala o svojih dogodivščinah. Ko prebiram prve zapise, se mi kar kolca, saj se mi ne zdi samo, da vse podoživljam, zdi se mi, da doživljam pravi deja vu! To pa zato, ker je vzdušje letošnjega poletja praktično identično lanskemu.

Mačkona se te dni zabubljata v kakršnokoli senco pač najdeta. Maca običajno še pokaže nekaj energije, Šmuel pa očitno ni ravno »vročinski maček«. Ponavadi mu je tako vroče, da na poti v hišo omaga tik pred terasnimi vrati. Pokne se na tla (običajno na takem mestu, da mora ja nekdo plezati ponj pod mizo) in ni ga več mogoče spraviti nikamor. Sicer ga poskušam prepričati, naj hlajenje na ne ravno osvežujočih terasnih tlakovcih rajši zamenja za ploščice v hiši, a moja prigovarjanja naletijo na mačja ušesa. Z drugimi besedami: ko si mačka nekaj vbije v glavo, je zlepa ne prepričaš v nasprotno. Ko se le prerinem do njega pod mizo in ga nekako uspem izmotati iz vseh nog stolov in mize, se kot lutka prepusti svoji usodi. Odnesem ga v hišo in posadim na hladne ploščice, on pa se dobesedno razlije po tleh. Vidim, da mu je praktično vseeno, kje leži, a izraz na njegovem mačjem obrazku mi kljub temu pravi »mmmmmm, tole pa paše!«.

Zunaj sem jima ponovno pripravila tudi lavorček z vodo. Še vedno optimistično upam, da bo Šmuela mačja radovednost – ne, ne ubila, samo prepričala v to, da se splača poskusiti nekaj novega, in da bo naposled le obudil občutek hladne vode na svojih tačkah. Ampak ne, zaenkrat kaže, da sem jima ponovno pripravila samo eno veliko posodo za pitje.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

 

Urša Lesar