Plezališče za mačke

V hiši na obrobju Ljubljane živijo tri muce – črna Lumpa, sivo-bela Neli in tigrast Oš. K hiši so prišle ena za drugo, zato je bilo potrebnega veliko prilagajanja. Lumpa, Korošica, je bila pri hiši prva. Ko je njeno sestrico Tigi povozil avto, smo ji omejili svobodo in je zdaj, tako kot vse muce pri nas doma, zunaj samo pod nadzorom. Radi se pošalimo, da smo mačji pastirji in pastirice. Včasih ji seveda uspe tudi smukniti na potep, a jo pogrešimo, še preden pride do ceste. Ko je k hiši prišla dolgodlaka Dolenjka Neli, se je Lumpa vedla zelo gospodovalno. Tri dni smo poslušali renčanje, vse dokler se ni Neli vrgla na bok in pokazala, da se podreja. Vsaj na videz.

Kasneje smo posvojili še sosedovega dolgodlakega muca Oša, ki je kronično lačen, saj je do svojega drugega meseca dobival dnevno kilogram makaronov s pašteto, skupaj z ostalimi petnajstimi mački, ki so bili takrat pri hiši. Tudi on se je moral vsaj na videz podrediti, da sta ga starejši mački sploh sprejeli. Na začetku je namreč kar tako, mimogrede, dobil kakšno zaušnico.

Naše tri muce se sicer med sabo prenašajo, med Lumpo in Neli pa se zadnje čase precej iskri. Večkrat na dan pihata in renčita, včasih pa se Lumpa sploh ne upa mimo Neli.

Potem so tu še obiski. Ker so vse tri muce zelo teritorialne in plašne (Oš in Neli imata iz mladosti slabe izkušnje), so obiski največja nočna mora. Človeški otroci namreč ne spoštujejo mačjega bontona in jim sledijo povsod, splazijo se tudi pod stol, mizo ali za kavč.

Ker muce rade zviška opazujejo svet, smo začeli razmišljati, da bi jim naredili kakšno razgledno točko, ki bi bila hkrati tudi zavetje, kamor se lahko umaknejo.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.