Upravljavci slovenskih zavetišč se ob sprejemu zapuščenih mačk pogosto znajdemo pod pritiskom lokalne skupnosti, češ, kako pa veste, da je mačka, ki ste jo namestili v zavetišče, zapuščena. ZZZiv-UPB2 (Ur. list RS, št. 43/2007) v 18. točki 5. člena jasno določa, da so zapuščene živali najdene, oddane ali odvzete hišne živali. Tudi ZZZiv-C (Ur. list RS, št. 23/2013 ) vsebuje isto določilo v 31. točki 5. člena, le da je dodano še »razen prostoživečih živali«. Prostoživeče živali so živali prosto živečih živalskih vrst, kot jih določa zakon, ki ureja ohranjanje narave (ZZZiv-C, 5. točka, 20. člen), kjer pa domača mačka ni navedena kot prostoživeča živalska vrsta (prostoživeči mački na področju Republike Slovenije sta le ris in divja mačka). Iz navedenega sledi, da so vse domače mačke, ki se najdejo v okolju, zapuščene hišne živali, ki se jim po 27. členu ZZZiv-UPB2 zagotovijo pomoč, oskrba in namestitev v zavetišču.
Pa so zares vse te mačke zapuščene? Glede na to, da označevanje (čipiranje) mačk v Republiki Sloveniji ni obvezno oziroma zakonsko predpisano, se poraja vprašanje, ali ne bi bilo treba uvesti čipiranja lastniških mačk. S stališča občin, ki plačujejo oskrbne dneve in namestitev zapuščenih živali v zavetiščih (z vsemi stroški, ki takšno namestitev spremljajo: sterilizacija, kastracija, označitev, zahtevane preiskave in drugo), bi bila ta odločitev gotovo »žebljica na glavico«, saj bi določen odstotek mačk, ki se namestijo v zavetiščih, nenadoma postal lastniški in torej ne bi bile strošek lokalne skupnosti. Naslednje vprašanje, na žalost povezano z denarjem, tako kot vse v našem vsakdanjiku, pa je: ali strošek označitve mačke postane strošek odgovornega lastnika hišne živali ali strošek države, saj, ne nazadnje, država smo vendar mi. V Republiki Sloveniji imamo Centralni register psov, ki je tudi zakonsko predpisan, pa se vseeno zavedamo, oziroma dnevno opažamo, da se je približno 35 odstotkov pasje populacije registru izognilo. Pomanjkljiv nadzor – morda, nezadostna kontrola – morda, zaradi pomanjkanja sredstev (kleščenja proračuna) – morda, neupoštevanje pravil pravne države – to pa je vendar nacionalni šport, zmagovalci te igre so na žalost še zmeraj, če že ne, nacionalni, pa vsaj lokalni junaki, tisti, katerih združenja ali skupnosti so pripravljeni zaradi svojih ozkih interesov pozabiti na to, da smo porabniki javnih sredstev v taki ali drugačni obliki prav vsi. Ob sprejemanju novele Zakona o zaščiti živali smo nekaj besed namenili tudi virom financiranja izvedbe zakona, virom financiranja zavetiške dejavnosti kot sprejetemu standardu družbe. Spremembe so bile sprejete, vendar so daleč od tistega, kar smo predlagali. Ali samo zaradi varčevanja na vsak način in za vsako ceno? Skrb za zapuščene živali je moralni standard vsake države, ne glede na trenutno družbeno politično opcijo ali materialno stanje države, o kateri govorimo. To je moralni standard, o katerem razprava ne bi smela biti potrebna, oziroma o kateri, vsaj po mojem mnenju, ne bi bilo treba izgubljati časa. (((ZANAROCNIKE)))Predlog, o katerem pišem, ni nikakršen predlog o novem viru dohodka veterinarskih ambulant ali zavetišč, to je predlog, s katerim bi prihranili (oh, kako moderno!) nekaj sredstev lokalnim skupnostim, v končni fazi, državi. Zavedam se, da z uvedbo obveznega označevanja mačk rezultati ne bi bili vidni takoj, sčasoma pa bi le marsikatera mačka, ki pride v zavetišče, imela lastnika in torej ne bi pristala na obubožanem občinskem proračunu. Ali naj označevanje hišnih živali plača lastnik ali ga delno ali v celoti sofinancira država? O smotrnosti ene ali druge odločitve bi se bilo treba temeljito pogovoriti. Trenutno se v Republiki Sloveniji označujejo samo mačke, ki zapustijo zavetišče, so torej našle novega skrbnika, in mačke, ki jih lastniki dajo označiti na lastno željo. Toda, ali si ne želimo vsi, ne nazadnje tudi država, da bi imeli svojo lastnino označeno, vpisano v zemljiški knjigi, katastru, takem ali drugačnem registru? Zakaj bi bilo torej z lastniškimi mačkami kaj drugače?
Kot veterinar in predstavnik združenja slovenskih zavetišč se zavzemam za obvezno čipiranje mačk v Republiki Sloveniji, sčasoma bi se število zapuščenih mačk začelo zmanjševati. Prepričan sem, da bi tudi označevanje mačk morali vključiti v številne akcije, v katerih se govori in ozavešča o odgovornem lastništvu živali.
Združenje oskrbnikov slovenskih zavetišč za zapuščene hišne živali; predsednik Marjan Ivan Kerčmar, dr. vet. med.
direktor Marjan Ivan Kerčmar, dr. vet. med.; MALA HIŠA, zavetišče za živali, d. o. o.
Objavljeno v šesti številki revije Mucek
