Meta Malus … Ko se na ekranu računalnika nizajo črke in prve besede tega, kar boste prebirali, se mi poraja misel, kako nepredvidljivo in presenetljivo je življenje. Kako ljudje zares velikokrat ali pa največkrat ne vemo, kaj nas čaka nedaleč stran. Za prvim vogalom, kot bi lahko rekli. Tudi nekaj takšnega, zaradi česar to ni intervju, za katerega sva se pogovarjala, ampak članek. Naglica je v novinarstvu pogosta spremljevalka. Ne vedno, a velikokrat, odvisno, o čem teče beseda. Včasih je stvari treba postoriti takoj, saj je nekje v ozadju ali pa spredaj takrat vedno čas, večkrat za povrh takšen, ki ne teče, ampak divja. Roki, roki … in še enkrat roki. Včasih pa so stvari takšne, ko je treba počakati, da je zgodba takšna in tisto, kar mora biti. Midva nisva hitela. In tudi nisva čakala. »Pač, bova,« sva rekla. Enkrat, ko bo lepše vreme. Ko bova oba z manj naglice. Ko bo dovolj časa še za obisk, kavo ali kosilo, saj je še veliko stvari, ki niso tema intervjuja.
Kdo bi vedel, kaj je bilo tisto, kar je presodilo, da zdaj ne bova? Sekunda? Minuta? Ura? Dan? Ne vem in verjetno se tudi nikoli ne bo dalo določiti. In tudi razmišljam ne. Vmes nas je namreč presenetila novica, zaradi katere tega intervjuja sploh ne bo. Da Mete ni več med nami. Da je ne bo ob njenem 62. in nobenem naslednjem rojstnem dnevu več.
Poznala sva se … Dolgo? Kratko? Kdo bi vedel, kako temu reči. Čas namreč teče, da le kaj. Kar verjeti ne morem, da že od leta 1994. Kot je težko verjeti, da je naenkrat ni več. Takrat, kje je že to, sem bil še tako rekoč letom primerno zelen mulec, ki je podobno kot vrstniki začel nabirati čisto zaresno življenjsko kilometrino. Spoznale so naju prav živali. Psi in mačke, natančneje. Ob nekem vsesplošno razvpitem živalsko problematičnem in katastrofalno kaotičnem zbirateljskem primeru, ki naju je, podobno kot še toliko drugih, sprva spravil v lase. Za to ni potrebna slepota, dovolj je že, da človek gleda v drugo smer. Ali pa da se stvari loti zagnano, z neverjetno pripravljenostjo in, da, tudi požrtvovalnostjo. In potem spozna, da je v življenju tako, da so nekatere ideje in namere tudi preveč dobronamerne, preveč utopične in zato neizvedljive. V množici drugih sva to doživela tudi midva. In po zaslugi izkušenj ter tiste zdrave kmečke in rudarske pameti, ki sva ju dobila in prinesla vsak iz svojega okolja, hitro razčistila stvari in našla skupni jezik. Vesel sem bil zaradi tega in še vedno sem. In mislim, da je bila tudi Meta.
Splošno znano je bilo in je, da je bila ljubiteljica ter zaščitnica živali. V tistih letih, ki so sledila najinemu spoznanju, je bila zelo aktivna. Med najaktivnejšimi pravzaprav, saj je v vrstah znanih Slovencev tedaj tako rekoč izstopala. Kot nekdanja znana pevka in poznejša astrologinja je zaradi kilometrine in izkušenj vedela, da so znani vzgled ter velikokrat merilo. Bili smo prostovoljci, za katere danes ne bi znal reči, ali smo premikali gore, smo pa zagotovo vrtali dolge predore skoznje. Takrat so namreč, med drugim, začeli nastajati prvi osnutki živalovarstvene zakonodaje, ki je pred tem ni bilo. In poleg teorije smo prostovoljno orali ledino tudi v praksi. Ni bilo zavetišč za živali, častna izjema v Sloveniji je pravzaprav bil tedaj le mariborski. Bile pa so zapuščene živali. In kolikor hočeš različnih primerov, kjer je bila pomoč potrebna ali celo nujna. Meta je bila med najdejavnejšimi. Prizadevali smo si za zakonodajo, trudili smo se za postavitev kakšnega zavetišča. Ob neki priložnosti, kakšno leto nazaj, se spominjam najinega pogovora in enega od obujanja mnogih spominov. »A se spomniš …?« Podobno se je začelo nič koliko stavkov. Zanimivo, da se nisva vprašala, kako smo vse to takrat zmogli in zdržali, ampak sva preprosto vedela, da se je pač moralo. Ljudje smo narejeni pač tako, da vedno znova radi odkrivamo Ameriko ali toplo vodo. In da je človek vsako leto nazaj za natanko toliko tudi mlajši ter s tem manj izkušenejši.
(((ZANAROCNIKE)))
Meta. Dolga leta je imela Taksija. Mešanca z ovčjakom, ki ga je bolnega našla ob cesti in ga s taksijem pripeljala domov, zaradi česar ga je tako poimenovala. Ampak vedno se mi je zdela nekako bolj mačja. Najbrž zato, ker je res bila. Taksi je bil namreč leta edini pes pri njihovi hiši, mačk pa je bilo … Ohoho! Ene so ostale, večina pa je pri njej in v sklopu društva, v katerem je takrat delovala, našla začasni dom. Oskrbo, socializacijo, sterilizacijo ali kastracijo in oddajo v nov dom. Ne, ni jih bilo malo. V tistih letih se je tudi veliko pojavljala v medijih. Zagovornica živali in njihovih pravic, aktivistka na področju zakonodaje, pobudnica za zavetišča, ki je pri tem uporabljala tudi svojo medijsko prepoznavnost. Marsikakšno prijazno in tudi krepko je rekla ali napisala na ta način. O znanih in o navadnih smrtnikih. O teh, ki se trudijo, tistih, ki so nasprotovali in o onih, ki so odločali. Midva, zanimivo, se po spoznavnem sporu nisva nikoli več sprla. Zares ne. Včasih, sem ter tja, se še meni osebno zdi skoraj neverjetno, a je vendar bilo tako. In to navkljub vsem poskusom – in teh ni bilo malo –, da bi med nami naredili razdor. Ljudje, ki ne razumejo in ne poznajo stvari, v katere so prepričani, da verjamejo. Ljudje, ki ne zmorejo čisto nič, niti najmanj več od praznega in votlega blebetanja. Nemalo tudi takšnega, ki je mejilo na ali je celo dejansko bilo blodenje in nekaj, čemur se vljudno in milo pravilno slovensko reče skreganost z zdravo pametjo.
Meta je verjela v pravilnost in potrebnost tistega, kar je počela. Kot prostovoljna aktivistka z brezmejno vztrajnostjo in ljubeznijo. Tudi polena je niso ustavila. Upočasnila že, odvrnila pa nikoli.
A pride čas, ko se je treba, pa če človek želi ali ne, razbremeniti in nekoliko umakniti. Ker tako v življenju je. Ker je življenje tako narejeno in ker je, očitno, tako tudi prav. Da lahko zadihaš, se spočiješ in nabereš novih moči. Ko zdaj, ko je ni več, pomislim nanjo, se skoraj vedno spomnim verzov pesmi Moje poti. Popevke, ki jo je pela in z njo zmagala na Slovenski popevki na začetku sedemdesetih let. »Noč in dan potujem skozi sanje, vedno več, vse preveč je vmes postaj. Vse preveč je rok, ki segam vanje, vse prevečkrat vprašam se zakaj. Moje poti so brez cest, moje smeri iz želja, moje noči polne zvezd, dnevi brez dna … Moje poti, moje smeri, moja pomlad.«
Danes se mi vse pogosteje vsiljuje misel, da je to pravzaprav bila ona. Dekle, ki ji je tedaj močno zaljubljeni skladatelj posvetil popevko Ulica jorgovana. Malokdo sploh ve, da je dekle iz popevke Meta in da ulica v resnici obstaja. A ulica je še tam, v Ljubljani, le da se zdaj imenuje drugače. In čeprav Mete ni več.
Počasi in neopazno se je začela umikati iz medijev. Nekaj naredi čas, drugo bolezen. Še vedno je veliko delala kot astrologinja in zapise njenega peresa je do konca bilo moč brati v veliko tiskanih in še kakšnih medijih. Rada se je vračala domov, v Savinjsko dolino. O bolezni, ki se je prikradla, nikoli ni govorila javno. Pravzaprav tudi ni bilo veliko ljudi, ki so vedeli za to. Živali pa so jo spremljale do konca. Ne vem, ali in koliko je to podedovano, koliko pa stvar vzgoje, a prenesla jo je tudi na sina Iztoka. O bolezni nisva govorila. Zato je tudi mene presenetila novica, da je naenkrat ni več med nami. Vem pa, da je slovo vedno dojemala kot del življenja. Kot nekaj, kar nam je vsem usojeno že tisti hip, ko pridemo na svet. Pa čeprav so to ljudje, živali ali pa rastline. Da enkrat mine vse in da slovo nekoč vzame vsakdo. Ne nazadnje izgorijo tudi zvezde, v katere je Meta tako zelo verjela. Ne vem, ali je kdaj vanje pogledala zase. Vem pa eno. Da za svoje slovo ni želela pretirane pozornosti in grmad sveč ter cvetja. Kakšen šopek poljskih ali gozdnih rož že, te je imela najraje. Drugače pa namesto tega nekaj v blaginjo živalim, ki jim je bila prijateljica do konca. To si je želela. Ah, Meta … Jaz sem tej njeni želji, ki jo je spremljala tudi ob odhodu nekam drugam, sledil.
Roman Turnšek
Objavljeno v šesti številki revije Mucek
