Mačji okus

Naši mačji prijatelji večinoma ne kažejo pretiranega zanimanja za sladko, slano in druge začimbe, ki izboljšajo okus naše hrane. Zanima jih namreč izključno ena stvar: meso.

Okus je senzorična funkcija osrednjega živčevja. Poznamo štiri vrste okusa: sladko, slano, kislo in grenko.  Na jeziku večine sesalcev najdemo kemoreceptorje za okus. Za razliko od vsakega drugega sesalca, preučenega do danes, pa mačke na svojih jezičkih nimajo kemoreceptorjev za sladko. Poleg samega okušanja hrane ima pri mačkah pomembno vlogo tudi vonj. Če imamo v primerjavi z mačkami mi več kemoreceptorjev za okušanje, pa so nosovi mačk velikokrat bolj občutljivi kot naši, tako da se domneva, da njihov okrepljen vonj veliko pomaga pri prepoznavanju različnih okusov.

Receptor za sladko je pravzaprav sestavljen iz dveh vezanih proteinov, ki jih ustvarita dva ločena gena: Tas1r2 in Tas1r3. Če geni delujejo pravilno, oba gena tvorita vezani protein in ko nekaj sladkega vstopi v usta, se informacije razširijo v možgane, predvsem zato, ker je sladkast okus znak bogatih ogljikovih hidratov (ki se pretvorijo v sladko), ti pa so pomemben vir hrane za rastlinojedce, kar smo med drugim tudi ljudje. Mačke pa spadajo k zverem in za razliko od nekaterih manjših pripadnikov tega rodu, npr. vsejedih medvedov in rastlinojedih pand, izključno jedo le meso.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Maja Pirnat

Viri:
www.scientificamerican.com
www.cathealth.com
www.catster.com