Po prijetni pomladi je prišlo poletje, zaradi katerega mi je zelo vroče, apetita pa imam, na veliko veselje svojih služabnikov, bolj malo (menda moji briketi niso prav poceni, zaradi česar poletje dobrodejno vpliva na družinski proračun). Doma pravijo, da briketi ne rastejo na drevesu, zaradi česar sumim, da rastejo pod zemljo, tako kot krompir. Kmetica Eli sicer pravi, da kljub kopanju po vrtu (to počne takrat, ko želi početi tisto, kar cesar počne sam) še ni našla briketov. Glede na to, da ne verjamem preveč v njene vrtnarske sposobnosti, bo moja teorija verjetno držala.
Vročina tudi na ljudi vpliva podobno kot na mačke – zmanjšuje jim apetit. Tako moji služabniki poleti jedo večinoma lahko hrano, in sicer neke obupne rdeče žogice, ki jim pravijo paradižniki, dolge zelene klobase, ki jim pravijo kumare, in sveže ribe. Zadnje z veseljem pospravimo tudi mi, in sicer kar surove, tako kot Japonci (menda jim pravijo suši).
Poletje ima vsaj dve dobri lastnosti. Moja okenska polica je dostopna 24 ur na dan in večeri so kot nalašč za razgrajanje. Takrat se namreč dovolj ohladi, da lahko stanovanje spremenimo v poligon za mačje dirke.
Poletje je tudi čas, ko se služabniki za kratek čas poslovijo od službe (dejavnost, potrebna za to, da se mucki nahranijo) in odpravijo na dopust. Mucki bomo tokrat ostali doma, kar pomeni, da bomo vseeno na dopustu. Neovirano se bomo lahko sprehajali po kuhinjski mizi in pultu, se hladili v umivalniku, ne da bi nas preganjali, ter delali, kar se nam zljubi, ne da bi se kdorkoli pritoževal. Da ne bo pomote – to vse počnemo tudi, kadar služabniki niso na dopustu, vendar bo brez nadležnega pridiganja vse lažje. Malo mi je sicer žal, da s seboj ne bodo vzeli Eli, ki kot edina mačja samica v hiši kvari mojo in Swiftyjevo moško mačjo idilo (preganja naju z okenske police in se oglaša ob najbolj neprimernih urah – kadar spimo).
Končno si bomo odpočili tudi od najmlajše služabnice, ki bo kmalu praznovala prvi rojstni dan. Priznam, da so me ujeli nepripravljenega na človeškega mladiča. Odkar je prišla na svet, je tako rasla, da smo se morali mucki zelo hitro prilagajati novim razmeram. Zahvaljujoč mali služabnici sem zdaj pravi strokovnjak za človeške mladiče. Spoznal sem, da je pri njihovi vzgoji najpomembnejše, da je razdalja med dojenčkom in mačkom daljša od dojenčkove roke, saj so te namreč zelo neizkušene. Tako se mi je nemalokrat zgodilo, da je lepo število mojih dlak ostalo služabnici med prstki, da o tem, kako se trudi, da bi mi podaljšala rep, niti ne izgubljam besed. Nekega večera sem bil celo tako nepazljiv, da je uspela pograbiti mojo mačjo palčko in le hitrim refleksom njene mame se imam zahvaliti, da nisem ostal brez priboljška. Ne morem verjeti, kaj vse imajo dojenčki za hrano (in vse nesejo takoj v usta, ne da bi vsaj povohali, za kaj gre). Najmlajšo služabnico imam v resnici zelo rad, ker se nikoli ne pritožuje nad mucki, velikokrat pa se skupaj igramo in malicamo. Tako s Swiftyjem skupaj trgata papir in brcata dudo (to je zamašek za dojenčka, da je tiho – na žalost je Eli ne mara). Dudomet traja samo, dokler stara služabnica ne prekine tekme, vzame dudo in jo zabriše v vrelo vodo. Nekoč sem ji skoraj rekel, da duda ni čajna vrečka, pa mi je služabnik svetoval, naj se vzdržim svetovanja o tako strokovni temi, kot je sterilizacija. Kolikor jaz vem, je sterilizacija zaslužna za to, da je Eli samo ena, torej gre za nekaj dobrega. Še rajši pa imamo najmlajšo služabnico, kadar jé. Človeški mladiči so zelo radodarni z mucki in jim velikokrat ponudijo svoj kos mesa (no, včasih tudi sadja ali zelenjave), velikokrat pa se zgodi, da ponujeno vzamejo tudi nazaj (vljudni ravno niso). Tako kot mucki tudi dojenčki najprej pijejo samo mleko, pozneje pa pri hranjenju uporabljajo zobke, vendar se z njimi ne rodijo (to sem ugotovil po natančni večmesečni študiji, zaradi katere menim, da si zaslužim Nobelovo nagrado).
(((ZANAROCNIKE)))
Z najmlajšo služabnico se zelo dobro razumemo tudi zato, ker ima veliko igrač, ki jih z veseljem deli. Zdaj je že tako velika, da nam po stanovanju meče žogice in dovoli, da v gobčkih prenašamo njene plišaste živali. Škoda, da ima dolgočasne starše, ki ji preprečujejo prekomerni altruizem tako, da njene igrače redno pospravljajo na muckom nedosegljiva mesta (prej ali slej bomo ugotovili, kako se odpre tista škatla, brez skrbi). Med prepovedane dejavnosti, poleg souporabe igrač, sodi tudi spanje v njeni posteljici (res ne vem, zakaj, saj ji mi dovolimo spati na kavču, stojalu za revije, stolih, škatlah, knjigah, omarah, kosmati in okenski polici, čeprav – tačko na srce – tega nikoli ne počne). Tudi mala služabnica je deležna vrsto prepovedi. Ne dovolijo ji, da bi se igrala z našimi igračami, pobirala naše dlake po stanovanju in jedla naše brikete, pa tudi nad umivanjem z vodo iz našega vodnjaka njena starša nista najbolj navdušena. Edina igrača najmlajše služabnice, ki je ne maramo, je bazen. To je velika gumijasta škatla, ki jo ljudje napolnijo z vodo in se v njej okopajo (zakaj se ne umivajo tako kot mačke, je meni nerazumljivo). Ko sem se nekega popoldneva s tačko dotaknil igrač, ki so plavale na površini, me je najmlajša služabnica potegnila v bazen. V hipu sem podoživel svojo prvo kopalno izkušnjo, ko sem pristal v zbiralniku vode po zaslugi vreče bolh, ki sliši na ime Bela. Skoraj poletel sem iz bazena in moker kot miš (čeprav sem maček) poiskal zatočišče na okenski polici. Seveda nisem ušel nesramnemu zbadanju in krohotu od služabnikov. Drznila sta si uporabiti Eličino indijansko ime, ki ga uporablja, kadar se iz terenskih ogledov vrne vsa premočena, in me poimenovala Truman Mokri kožuh. Velik del popoldneva sem porabil za to, da sem temeljito polizal svojo dlako in znova postal Truman Krasni. Po zahtevnem umivanju sem si privoščil okrepčilen spanec, ko me je nenadoma prebudilo mijavkanje na vrtu.
Na mojem vrtu se je naselil zelo velik (ja, večji od mene) mačkon, ki je očitno nov Eličin fant. Jaz ga sicer preganjam, da ne bo mislil, da je glavni (ne nazadnje, gre za moj vrt) in zato, da bodo moji služabniki mislili, da ga ne maram. V resnici sem ga zelo vesel, ker vem, da je, odkar se je naselil pri nas, sit. Moji služabniki ga niso preveč veseli, še najmanj pa so ga bili veseli, ko je moja navodila, kako si pridobiti služabnike (iz prejšnje številke revije Mucek), vzel preveč dobesedno in skozi strešno okno padel v mojo dnevno sobo. Imel je res izredno veliko srečo, da Eli ni bilo doma, saj iz meni neznanega razloga Eli vse svoje fante preganja. Služabnik se je ob tem bridko nasmehnil in potiho, da ga služabnica ne bi slišala, rekel, da se mu zdi, da je Eli feministka, meni pa se zdi samo tečna. Tudi o sebi velikokrat slišim, da sem tečen, kar pa ni res. Jaz samo glasno zahtevam, kar mi pripada in to samo zato, ker imam tako neumne služabnike, da ne znajo brati mačjih misli. Te znajo brati le dobre vile iz Mačje preje, ki se kljub vročini in komarjem trudijo za kosmate bogove. Predlagam, da se odpoveste sladoledu in pivu, zaradi katerih ne boste lepi v kopalkah, in denar namenite mačkom, ki nimajo take sreče kot jaz. Obljubim, da si mačke ne bodo kupile piva ali sladoleda (dekleta iz društva Mačja preja tako ali tako ne jedo nič, ker vse zapravijo za veterinarje, mačjo hrano in pesek). Seveda pa lahko kupite kakšno vrečo peska za mačje stranišče. Ne bo vam treba izdelovati potičk (to bomo z veseljem storili namesto vas) in lahko si boste odpočili, čemur je poletje pravzaprav namenjeno. Tudi sam jemljem namen poletja smrtno resno, zaradi česar vam bom s svoje ohlajene okenske police zaželel prijetno počivanje. Mijavvvv, mijavvvv …
Jaz Truman Caffelatte Šestkilogramski
Objavljeno v šesti številki revije Mucek
