MAČJAK – izvirna ideja naše bralke

Dragi bralci in bralke revije Mucek,

naj vas še enkrat prijazno nagovorim in se zahvalim za številna pisma, ki smo jih prejeli v uredništvu revije Mucek. Veseli nas, da ste se množično odzvali. Med vsemi pismi se me je posebej dotaknila izvirna ideja naše bralke, gospe Janje Šeneker, ki nam je predstavila idejo mačjaka. Morda se vam zdi pojem »mačjak« nenavaden, saj ste navajeni samo na pesjake, toda mene je ideja popolnoma očarala, zato premišljujem, da bi kaj takega naredila tudi svojemu mucku.

                                                                    Sanja Berend, odgovorna urednica revije Mucek

Imam dva mačka, za katera mi ni jasno, kako shajata skupaj, a nekako shajata. Različna sta si kot dan in noč, nista iz istega legla; prav nasprotno, sta dva mačkona, ki sta se v različnem časovnem intervalu znašla v naši ulici. Vsak od njiju pa ima za seboj svojo zgodbo.

Na eni strani imamo sivo-belega mačka Hatula (hebrejsko – maček), ki ima določene vedenjske posebnosti. Je en čuden mačkon, kar pripisujem njegovim poškodbam po hrbtu in glavi, ki jih je bil deležen pred prihodom v našo ulico, predvidevamo, da je takrat bil star dve leti. Na začetku ni bilo od njega nobenega odziva. Pomislili smo »gluh je, ne sliši nas, morda je slep«. Ko smo ga klicali, je gledal kar mimo nas. Pomislili smo tudi, da je morda bolan. V jesenskem času je izgubil precej dlak, bil je suh in je bruhal. Ni maral nobenega dotika; če si ga pobožal, si dobil občutek, da ga vsak dotik boli. A smo vztrajali. Prek igre smo ga začeli socializirati. Izkazalo se je, da ni bolan, le najti smo morali hrano, ki mu odgovarja, še najmanj je bil slep ali gluh, bil je le on …, en »čuden« mačkon. Sedaj je star devet let, je lep, a žal manj brihten, je asocialen, občasno agresiven, pozabljiv, štorast, egoističen, zaletav, zna zase odlično poskrbeti in zaradi te njegove narave ga človek mora imeti preprosto rad.

Na drugi strani imamo oranžno-belega Pepija, ki je njegovo pravo nasprotje. Star je sedem let, je prijazen muc, ima sicer anksiozne motnje, boji se lastne sence, je previden, strašno brihten, premore strateške pristope k reševanju mačjih problemov in seveda rad se pusti prositi. Sosedje so ga čisto majhnega našli med drvmi in ga posvojili. Bil je zunanji maček, prepuščen sam sebi, čeprav je imel dom. Še danes mi ni jasno, kako je lahko moj asocialen Hatul posvojil tega mladega mačka. Nekega lepega dne ga je povabil k sebi domov, mu razkazal vrt, stanovanje, svoje družinske člane (nas), mu predstavil določena hišna pravila in seveda se mi je čez čas ta dobrodušen muc usedel v srce. Ker je bil strašno bojazljiv maček, nevajen človeške družbe, sem ga začela počasi prek igre socializirati in navajati na hišno življenje. Sosedom sem nekaj časa prikrivala, da ga čez noč zapiram v hišo, a čez čas le priznala, da sem jim ukradla mačka. Dobro so sprejeli. 😉

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Janja Šeneker

Objavljeno v reviji Mucek oktober 2016