Domača mačka postaja v razvitih državah najpogostejša hišna žival, zato je dobro, da tisti, ki jo kupijo, čim bolj spoznajo, kako se izraža. Pomanjkljivosti v okolju, ki vplivajo na poslabšano počutje mačke, lahko privedejo do motenj v njenem obnašanju. Komunikacija mačk je sestavljena iz zvočnih, kemičnih in telesnih signalov. Mačke med seboj komunicirajo predvsem telesno, v komunikaciji s človekom pa prevlada zvočna komunikacija. Komunikacija mačk je precej zapletena, zato se ne smemo zanašati le na posamezne signale, saj jih je v določenih primerih treba obravnavati skupaj. V večini primerov se vzorci preberejo z mimike obraza in drže telesa. Ker ljudje nismo dovolj dobri v prepoznavanju zvočnih signalov, je bolje, da se nekaj naučimo tudi o telesni govorici mačk, saj nam bo to olajšalo življenje z njo.
Mačke ob povezavi z drugimi mačkami ali lastniki komunicirajo z akustiko, telesno govorico in vonjavami. Te so pomembne v primerih, če mačke živijo zunaj in je to edina možnost komuniciranja, saj tako sporočajo drugim, kje so in kaj želijo sporočiti. Označbe se prenašajo tudi z vetrom. Te omogočajo, da se mačke sporazumevajo tudi, ko niso skupaj. Zvočna komunikacija je prisotna podnevi in ponoči, glede na frekvenco pa je lahko prepoznati, kje se mačka nahaja. Učinkovita je tudi na daljši razdalji. Mačke komunicirajo predvsem z drugimi mačkami, ko gre za teritorij, v času parjenja ali ko oblikujejo družbene vezi.
Zvočna komunikacija
Mačke uporabljajo zvoke večinoma za klicanje posameznikov bližje skupaj. Predvsem gre za socialne odnose, kjer se mačke sporazumevajo bolj vokalno, kot pri posameznikih, ki se družijo le, ko gre za parjenje. V povprečju obstaja 19 različnih možnosti mijavkanja. Te se razlikujejo po glasnosti, ritmu, tonu, izgovarjanju in razmerah, v katerih so uporabljene. Predenje se lahko uporabi v znamenje zadovoljstva, za spoznavanje ali kot vabilo k telesnemu stiku. Predenje in mijavkanje sta le dva od 19 možnosti zvočne komunikacije. Poznamo še cvrčanje, žvrgolenje, kašljanje, renčanje, sikanje, pihanje in drugo. Zvočne signale lahko razvrstimo v skupine na podlagi tega, v kakšnem položaju so usta med oglašanjem. Ob povsem zaprtih ustih lahko mačka prede. Zvok uporabi, ko išče stik z drugo mačko. Prav tako lahko ustvari zvok, podoben cvrčanju, ki pa je namenjen pozdravljanju. Ob odprtih ali na pol odprtih ustih se pojavlja mijavkanje, ki je prav tako namenjeno pozdravljanju, tukaj pa lahko zasledimo tudi značilne zvoke samcev in samic ob parjenju. Če so usta na široko odprta, pa zaslišimo renčanje, tuljenje in godrnjanje, ki pomenijo agresivnost, ter sikanje in pihanje v primerih obrambe ter krike ob bolečini. Vse oblike mijavkanja, razen cvrčanja in mijavkanja ob pozdravih, so uporabljene v primerih socialnega druženja, kot so igranje in delitev hrane.
Predenje se pojavlja ob mijavkanju in je namenjeno tako lastnikom kot drugim mačkam. Pojavi se, ko mačka skoti ali išče partnerja za parjenje, ob negi, spanju in tudi v okolju, kjer se počuti dobro. Prav tako pa se lahko pojavi tudi v nasilnih položajih ali celo ob močni bolečini, saj naj bi tako zmanjševala stres. Nič nenavadnega ni, če mačka prede tudi pred smrtjo. Tovrstno »zadnje predenje« lahko izraža strah ali tesnobo. Prvotna vloga predenja je sporazumevanje mačjih mladičkov s svojo materjo. S predenjem namreč mladički sporočajo materi, da je z njimi vse v redu ter da mleko priteka tja, kamor je bilo namenjeno. Mucki so ponavadi sposobni presti že drugi dan po rojstvu. Tudi samica ob sesanju prede ter jim s tem da vedeti, da je tudi ona sproščena in da je vse v redu.
Vsaka mačka je za komunikacijo z nami razvila posebne zvoke, zato jih lahko lastnik hitro prepozna in ve, kaj mačka ob tem hoče. Od osebnosti mačke je odvisno, ali bo z nami razvila svojevrstno komunikacijo ali pa nam bo svoje namene in zahteve sporočila kar prek telesne govorice. Prav tako je od tujcev odvisno, ali bodo mačke komunicirale z njimi. Veliko vlogo pri tem ima njihov pristop. Nekatere mačke se bodo umaknile, nekatere bodo začele renčati in pihati ter jim s tem dale vedeti, da niso zaželeni. Če pa bo mačka mijavkala in predla, nam s tem pove, da je naš dotik ne moti.
Pri mačkah lahko opazimo tudi tako imenovano prazno opravilo. Takšen odziv se pojavi ob prežanju na plen, videti pa je, kot da bi mačka šklepetala z zobmi, medtem ko nepremično strmi v plen. V resnici gre za izvajanje specializiranega ubijalskega ugriza, kot da bi plen že držala med zobmi. Takšen svojevrsten premik čeljusti povzroči takojšnjo smrt plena. Mačka zagrize plen s podočniki v vrat in z njimi razmakne vretenca, da poškoduje hrbtenjačo. Reakcijo povzroči silna želja po dobrem plenu in mačka, ki ji je lov onemogočen, se ne more obvladati.
Telesna govorica
Najbolj dramatična govorica telesa se pojavi med dvema tekmecema med dvorjenjem ali branjenjem svojega območja. Prvotni namen napadalca je zadati smrtni ugriz tekmecu po postopku, ki ga poznamo pri ubijanju plena. Mačka se ponavadi približata z visoko hojo na povsem iztegnjenih nogah, da se zdita večja, kot sta. Učinek povečata z nasršeno dlako vzdolž hrbta. Cilj govorice telesa je posredovati sporočilo in preprečiti ali odpraviti fizični spopad. Pred spopadom mačka stojita drug pred drugim ter renčita. Ob spopadu so ušesa pomaknjena nazaj, mačka zmajujeta z glavo in nepremično bolščita drug v drugega. Zmajevanje z glavo je grožnja, ki nasprotniku sporoča namen, to je izvesti smrtonosen ugriz v vrat. Tak spopad pomeni kar precejšnji zastoj v dogajanju, saj nihče noče popustiti, popestrita ga le z zavijanjem in tarnanjem, ki ga ljudje včasih kar težko poslušamo. Če se spopad sprevrže v resen boj, se začne s poskusom ugriza v vrat, pred katerim pa se nasprotnik brani tako, da se prevali na hrbet in se brani s čeljustmi, hkrati pa iztegne sprednje tace in jih zasadi v tekmeca, z zadnjimi nogami pa močno praska.
Mačji položaj glave nam pove veliko več. Če mačka glavo raztegne naprej, s tem spodbuja dotik ali poskuša videti mimiko lastnika ali druge mačke. V primeru spora, samozavestna ali prepričana mačka dvigne glavo, nasilna pa glavo da v nižji položaj. Mačka, ki jo je strah in se brani napadalno, glavo dvigne in s tem pokaže, da je večja.
Ljudje imamo radi očesni stik, saj na podlagi vedenja sklepamo o osebnosti sočloveka. Mačkam pa daljši očesni stik pomeni grozeč signal. Primer, ko je v hiši zbranih več ljudi in v sobo vstopi mačka, ta nikoli ne gre k ljudem, ki imajo mačke radi. Pristopi h človeku, ki mačk ne mara.
Najbolj pomirjajoča znamenja, ki zmanjšajo napetost med mačkami in tudi s človekom, so počasno mežikanje in zehanje. Prav tako je mačka najbolj sproščena, ko ima oči priprte in na pol spi. Mačke imajo zelo dober periferni vid, zato jim ni treba strmeti v stvari, da bi dobile potrebne informacije. Le v primeru, če gre za premikajočo se stvar, ji namenijo več pozornosti. Ljudje radi strmimo v mačke in jih gledamo, vendar moramo takrat razmišljati preudarno in počasi mežikati, saj s tem mački sporočamo, da smo prijazni in da naš stik z očmi ne predstavlja grožnje ter da se lahko sprosti. Tudi mačka nam bo odgovorila s počasnim mežikanjem, hkrati pa se bo začela negovati.
Razširjene zenice lahko pomenijo strah ali nasilnost, lahko pa so tudi znamenja vznemirjenosti, ko mačka spet vidi svojega lastnika ali ko ji ponudimo večerjo. V primeru straha bodo zenice mačk povsem razprte. To daje vtis, kot da se mačka trudi, da bi iz okolice dobila čim več informacij, da bi znala odreagirati na dogodek. V primeru jeze pa mačka svoje zenice zoži in se na tako povsem osredotoči na podrobnosti, ki jo obkrožajo ter se tako pripravi na morebiten spopad.
Obstaja pet osnovnih signalov z uhlji, ki ustrezajo naslednjim stanjem: sproščeno, pozorno, vznemirjeno, obrambno in napadalno. Ko je mačka sproščena, so njena ušesa pokončna in obrnjena naprej. V takem položaju so ušesa, tudi ko mačka drema, saj nam s tem sporoča, da še vedno spremlja okolico. Če mačka nameni pozornost neki stvari ali hrupu, se ušesa postavijo v pokončen položaj in se obračajo okoli ter tako sledijo viru hrupa, na katerega so pozorne. Če mačka začuti tesnobo, bo ušesa pomaknila nazaj in navzdol. Bolj kot je mačka prestrašena, bolj so ušesa pomaknjena nazaj, dokler niso čisto ob glavi. Ob strahu in pripravljenosti za napad pa se bodo ušesa pomaknila vstran in navzdol, taka kombinacija predstavlja grožnjo, hkrati pa sporoča tudi, da jo je strah. (((ZANAROCNIKE)))
Ko je mačka sproščena, so brki obrnjeni vstran, ko pa mačka postane pozorna na nekaj v svoji bližini, se ti pomaknejo naprej proti sprednjemu delu gobca. Tak položaj je prisoten tudi v naravi, da mačka z njim določi pravilno mesto ugriza na plenu. Če se mačka počuti ogroženo, potegne svoje brke ob lica in tako sporoči drugi mački, da ne predstavlja nevarnosti, hkrati pa naredi mačko manjšo.
Najbolj poznan položaj repa je seveda takrat, ko je mačka prestrašena in tega postavi navpično navzgor, dlako na njem pa naježi, kolikor je mogoče. Ob pozdravu druge mačke ali lastnika dvigne rep in tako izkazuje svojo prijaznost. Dvignjen rep z obrnjeno konico vstran pa nam sporoča, da je mačka prijazna, vendar še vedno negotova. Ko mačka ni v mirovanju, ampak je v pripravljenosti za ukrepanje, svoj rep premika levo ali desno, kar »po mačje« pomeni »bi ali ne bi «. Takoj ko mačka postane pozornejša, se rep začne gibati hitreje in širše. Če mačka leži in z repom glasno udarja po tleh, lahko to pomeni, da je jezna in nerazpoložena. Ko mačka sreča svojega lastnika in ga želi prijazno pozdraviti, dvigne rep. Hkrati lahko rep pomakne rahlo čez hrbet in godrnja. Tak položaj pomeni, da nas mačka vabi, da povohamo njene analne žleze v pozdrav in da jo potrdimo kot člana družine.
Mačka, ki kaže napadalnost, stegne sprednje noge, tako da je njen zadnji del višji od njenih ramen. Hkrati naježi dlako na hrbtu in repu, tako pa je videti bolj prepričljiva, izboči tudi hrbet, kar je še eden od položajev, ki jo naredi večjo. V nasprotju s tem hočejo podrejene mačke biti čim manjše in nenevarne. Taka mačka počepne in sporoča, da naj jo pustijo na miru. Če tudi to ne zadostuje, se mačka spusti navzdol na eno stran in tako izkazuje svojo podrejenost. Če druga mačka še vedno grozi, se žrtev obrne na hrbet in pogleda vstran. Položaj sporoča, da se vda in popusti. Tak položaj pa mačka zavzame tudi zato, da se v primeru napada, če nasprotnik ne popusti, lahko uspešno brani z vsemi štirimi tacami, kremplji in zobmi. Prevračanje na hrbet pa ni vedno znamenje napada, saj se mačke prevračajo na hrbet tudi med igro in pozdravljanjem lastnika. S tem nas vabijo, da lahko negujemo njihov kožuh na trebuhu. Medtem ko to počenja, mačka strmi v človeka in preverja njegovo razpoloženje. Tak odziv je pasiven prijateljski odziv, ki je namenjen le družinskim članom, sporoča pa, da nam mačka zaupa in se ob nas ne počuti ogrožene, saj zavzame položaj, v katerem je ranljiva.
Kemična komunikacija
V večini mačke z vonjem sporočajo spol, starost in svoj status. Mačke imajo žleze na bradi, v vogalih ustnic, na tačkah in ob korenu repa. Vsaka ima svoj vonj, nekakšen podpis, ki ga ob negi prenesejo na svoj kožuh.
Ko mačka praska, pušča tako vidne oznake kot tudi vonj iz blazinic. Žleze iz blazinic na spodnjem delu tačk se drgnejo ob predmet in na njem puščajo vonj. Ponavadi mačka praska ritmično z levo in desno tačko, kar iztisne vonjave in omogoči, da se vtrejo v predmet.
Pozneje si ta predel temeljito poliže z jezikom. Z Jakobsonovim organom, ki ima izvodili v ustno votlino, tako zaznava naš vonj na njeni dlaki. Ko jih božamo, pa pogosto dvignejo svoj zadek še višje in nas tako vabijo, da lahko povohamo njihove analne žleze.
Navadno se pozdravni ritual začne tako, da se mačka ob nas podrgne z vrhom ali s stranjo glave, nato se podrgne s celim bokom, na koncu pa okoli nog ovije še rep. Če ji tedaj namenimo večjo pozornost, se mačka še bolj vztrajno drgne ob nas. Če jo pobožamo, se ob nas podrgne tudi z lici. Vsi ti elementi imajo posebno vlogo menjave vonja med mačko in nami. Ne da bi opazili, nas mačka tako zaznamuje s svojimi vonjavami iz teh žlez.
Med ustno in nosno votlino se nahajajo zavite hrustančne tvorbe, imenovane Jakobsonov organ, ki ima izvodili v ustno votlino. Ta organ mački omogoča, da vonj tudi okusijo. Glava je vzdignjena, usta so odprta in zgornja ustnica se zaviha, nos se naguba in mačka intenzivno vdihava zrak – tako mačke zaznavajo feromone.
Še nekaj, kar morate vedeti o mačkah
Mačkam kot težavo pri svojih lastnikih predstavlja to, da smo zanje previsoki. Naš glas slišijo z višine in nas tako težko pozdravijo.
Poznamo tako imenovani skok s togimi nogami, ko se mačka s sprednjimi nogami sočasno dvigne od tal in tako za hip dvigne telo ter se spusti nazaj v navaden položaj. Ta pozdravni skok je torej simbolični ostanek stika z glavama, s katerim mladiči pozdravijo svojo mater ob vrnitvi v gnezdo.
Samci poskušajo z urinom označiti svoje ozemlje in tako sporočajo svoj spolni status. Urin razpršijo v višini nosa, da je na dosegu drugim mačkam.
Markiranje mačk v stanovanju pa lahko pomeni tudi motnjo v obnašanju. V takem primeru je treba poiskati vzrok za markiranje in ga odpraviti. Najpogostejši vzrok takega obnašanja je nekastriran maček.
Prav tako je treba zagotoviti čisto mačje stranišče. Dobra higiena in odstranjeni madeži starega urina ugodno vplivajo na preprečevanje markiranja.
Zakopavanje iztrebkov pa zmotno pripisujemo snažnosti mačk. Svoje iztrebke zakopavajo podrejene mačke v strahu za svoj družbeni položaj. Z zakopavanjem pustijo svojo sled, vendar ne toliko, da bi vonj oddajal resno grožnjo. Vodilni mački svojih iztrebkov ne zakopavajo in z njimi označujejo okolja. Tudi mačke v stanovanju dnevno izpeljujejo tak ritual. Tako bolj samosvoje in samozavestne mačke, ki nam niso podrejene, ne bodo namenile veliko časa zakopavanju iztrebkov. Tiste bolj podrejene, pa bodo za to porabile več časa.
Mirjana Žolger
Objavljeno v peti številki revije Mucek
