Vsak izmed nas se zkdaj najde v trenutku, ko ga popadejo črne misli – posebno letošnje leto nam kar prevečkrat pokvari načrte in ponuja na prvi pogled brezizhodne položaje. Takrat nas preletevajo črne misli, postajamo otožni in ne vidimo več izhoda. In takrat potrebujemo nekoga, ki nam pomaga in nam pokaže svetlo luč, topel objem in prijazne besede.
Spoznajmo zgodbo vojaka Josha. Josh se je pred kratkim vrnil domov iz misije. Imel je rano -čustveno rano. Obdajali so ga turobni občutki, vseskozi so ga vznemirjali. Dobil je diagnozo možganska poškodba in posttravmatska stresna motnja. Motnja se je razvila do take mere, da so se mu vsakdanje stvari zdele težke in ni več videl nikakršnega smisla. Doletelo ga je najhujše, misli o samomoru. Tistega dne se je Josh hotel posloviti za vedno in takoj, ko je spisal poslovilno pismo, si je na dvorišču privoščil še zadnjo cigareto. Njegovo poslednjo kajenje je zmotil majhen mucek, ki je prilezel iz grmovja in glasno mijavkal. »V trenutku, ko sem mucka vzel v svoje naročje, sem pozabil na svoje težave in se osredotočil na njegove,« pove Josh. Josh je mucka začel hraniti vsak dan, v njem je našel oporo, nekoga, ki ga ne obsoja, ampak ga ima preprosto rad. Nekega dne je muc izginil. Josh je bil sicer žalosten, vendar neskončno hvaležen za mačjega angela.
Nekaj mesecev kasneje sta se z dekletom odločila, da posvojita mucka. Odšla sta v lokalno zavetišče, kjer ga je čakalo presenečenje. V eni izmed kletk je Josh zagledal svojega mačjega rešitelja. Neverjetno naključje in usoda, ki ga je znova prinesla v njegovo življenje. Mucek je dobil svoj za vedno dom, Josh pa ima vseskozi ob sebi svojega mačjega angela.
Lidija Puš
