Moje mačje življenje se je začelo v škatli, na topli blazini, kjer sem pil mleko skupaj z dvema bratcema. Mamica me je vsak dan ljubeče umila in me skrbno pokrila s svojim dolgim repom, da se mi ne bi zgodilo kaj hudega. Moje oči so bile vsak dan bolj odprte in tačke vedno močnejše. Počasi sem začel spoznavati svet okoli sebe. Ko sem se prvič skobacal čez rob škatle, sem pristal na trdih tleh v veliki neznani sobi. Začel sem prestrašeno mijavkati. K meni je takoj pritekla mlada deklica, me dvignila in stisnila k sebi. »Nič ne skrbi Muri, vse je vredu,« mi je dejala, »naj te ne bo strah. Jaz bom pazila nate.« Nežno me je položila nazaj v škatlo k mamici in bratcema. Bil sem srečen in potolažen. Sedaj sem vedel, da so okoli mene dobri ljudje, ki pazijo name in me imajo radi. Tako sem otroštvo brezskrbno preživel ob igri z bratcema, grizljanju priboljškov in vsakodnevnem crkljanju. Nato pa je prišel tisti dan. Obiskala nas je visoka rdečelasa Gospa. Ogledovala si je moja bratca, nato pa pokazala name. »Njega bi vzela,« je dejala. Moja prijazna deklica me je s solznimi očmi dvignila in me podala v tuje roke. »Muri, sedaj odhajaš k novi družini, kjer te bodo imeli radi in bodo pazili nate. Vse bo vredu,« mi je zašepetala, »bodi priden muc.« Prestrašeno sem zamijavkal, ko me je rdečelasa Gospa zaprla v majhno plastično kletko in me odnesla po stopnicah, stran od mojega doma. »Nič ne skrbi Muri, pri meni se boš lepo imel,« me je skušala potolažiti, jaz pa sem se vseeno tresel od strahu. (((ZANAROCNIKE)))
Gospa me je prinesla v majhno stanovanje sredi mesta. Ko sem prebolel začetni strah, sem se radovedno razgledal naokoli. »Topla postelja, posodica, polna hrane, mačje igračke … Tu bi se pa kar dalo živeti,« sem pomislil. Nekaj časa sem še pogrešal mamico in bratca, vendar sem se kmalu navadil na novo življenje. Ničesar mi ni manjkalo. Moja posodica je bila vedno polna priboljškov in Gospa me je vsak dan pridno božala. Jaz pa sem se trudil, da bi bil priden muc, kot sem obljubil deklici v svojem prvem domu. Dosledno sem uporabljal mačje stranišče, nikoli nisem praskal pohištva, Gospo pa sem vsak dan pozdravil z glasnim predenjem. Dobil sem tudi pravo mačjo ovratnico modre barve z napisom »Ime mi je Muri,« ki sem jo ponosno razkazoval. Bil sem srečen in ljubljen maček.
Čez nekaj mesecev pa se je vse spremenilo. Ko je bila moja posodica s hrano prvič prazna, sem osuplo zrl naokoli. »Le kaj se dogaja?« sem se spraševal. Odšel sem do moje Gospe in začel glasno mijavkati. Ona pa je le ležala na postelji in smrčala ter se ni premaknila. Okoli nje se je širil čuden, neprijeten vonj. Na tleh sem opazil nekaj praznih steklenic, ki sem jih nato povohal v upanju, da bi se v njih našel kakšen briket, vendar so dišale prav tako čudno kot Gospa. Vse se je uredilo naslednje jutro, ko je Gospa vstala in mi posodico spet napolnila z mojo najljubšo hrano. Na žalost pa se je vse spet ponovilo naslednji teden in še naslednji. Kmalu je bila moja posodica večkrat prazna kot polna. Opažati sem začel še druge spremembe. Prej čisto in dišeče stanovanje je postajalo vedno bolj umazano. Upal sem, da to ni moja krivda, in se še naprej trudil biti priden muc. Potrebo sem vedno opravljal v mačjem stranišču, čeprav je bilo že polno kakcev in sem si moral zatisniti gobček, kadar sem se spravil vanj. Tudi božanja sem bil deležen vse redkeje. Kadar sem upajoče položil tačko Gospe v naročje in glasno zapredel, je največkrat le zamahnila z roko in me napodila z glasnim: »Šššš, izgini, ne morem se ukvarjati še s tabo.« Nekega dne, ko je bila moja posodica prazna že tri dni zapored in je moj želodček glasno krulil, sem se odločil stopiti v akcijo. Čeprav je Gospa spet spala, se se postavil ob njeno uho in glasno mijavkal ter jo dregal s tačko. Končno se je zbudila in me pogledala z motnimi očmi. »Dovolj te imam,« je zasikala. Dvignila me je v naročje. Takoj sem začel glasno presti, presrečen, da me je po dolgem času spet želela malo pocrkljati. Vendar pa sem se hudo zmotil. V enem trenutku sem še predel v njenem naročju, v naslednjem pa sem že letel po zraku. Pristal sem zunaj v mrzlem snegu in vetru, ki mi je pihal okoli ušes. »Izgini, presneti maček,« je še zakričala Gospa in zaloputnila hišna vrata. Osuplo sem se oziral okoli sebe. Nisem mogel dojeti, zakaj se je moje mačje življenje kar naenkrat tako spremenilo. Tačke so mi začele zmrzovati in veliki kosmi snega so se mi lepili v dolgo dlako. Nisem vedel, kaj naj naredim. Zato sem storil edino, kar sem lahko. Začel sem jokati in praskati po vratih, v upanju, da se me bo Gospa usmilila in me spustila nazaj na toplo. Tako sem preživel najdaljšo noč v življenju, ko sem dolge ure lačen, prezebel in prestrašen mijavkal ter klical Gospo, naj me spusti nazaj v svoje življenje. »Kaj sem storil narobe?« sem se spraševal, »saj sem bil priden muc. Zakaj me tako kaznuje?« Po dolgi noči se je končno prikazalo hladno zimsko sonce, vrata hiše pa so bila še vedno zaprta. Takrat sem obupal nad poskusi, da bi priklical Gospo in prišel nazaj v hišo. S sklonjeno glavico sem se odpravil stran. Ne vem, kako dolgo sem hodil po mrzlem mestu, dokler mi ni zmanjkalo moči in sem legel v sneg. »Bil sem priden muc,« sem še pomislil, preden sem položil glavico na tačke, in zaprl oči.
»Mami, mami, poglej, muca!« sem zaslišal oddaljene krike. V naslednjem trenutku sem začutil tople roke, ki so me pobrale s tal. Nisem imel več moči, da bi zamijavkal. Le slabotno sem zapredel in se s krempeljčki oprijel svoje rešiteljice. Majhna deklica me je vzela v naročje in stekla proti avtomobilu, kjer jo je čakala mama. »Nič ne skrbi, Muri,« mi je zašepetala, »zdaj boš za vedno ostal pri meni in vse bo vredu. Priden muc si.«
Katarina Šumej
Objavljeno v šestnajsti številki revije Mucek
