Mačke živijo skupaj z ljudmi že
skoraj 10.000 let. Danes si dom z ljudmi deli več deset milijonov mačk – kar je približno trikrat več kot psov. Kljub dolgi zgodovini, ki si jo delimo z mačjimi prijateljicami, pa o njih še vedno ne vemo veliko – med drugim tudi tega, kaj si one mislijo o nas.
S tem vprašanjem se že več kot 25 let ukvarja britanski antrozoolog in strokovnjak s področja poznavanja mačjega vedenja John Bradshaw, ki je ustanovil in še vedno vodi enega najbolj priznanih inštitutov za antrozoologijo na svetu, ki je baziran na Bristol univerzi. Bradshaw je svojo kariero pričel s proučevanjem olfaktornega (voh) vedenja pri nevretenčarjih. Ker ga je vedno vznemirjal ta drugi svet, v katerem živijo živali – svet vonja, ki je primarno čutilo psov, se je s svojim delom preusmeril v pasje vedenje. Zelo kmalu zatem pa so ga pritegnili mačke in njihov pogled na svet.
V svoji knjigi Cat Sense trdi, da so mačke, kljub temu da si z nami veselo delijo posteljo ter se zadovoljno zleknejo na toplo tipkovnico prenosnega računalnika, v svojem bistvu še vedno divje živali. Po dolgoletnem opazovanju in preučevanju mačk trdi, da ljudje mačk nismo vzrejali za namen opravljanja različnih specializiranih nalog, kot smo vzrejali pse, zato v njihovem razvoju ni prišlo do nekaterih radikalnih evolucijskih sprememb, potrebnih za popolno udomačitev. Prehod statusa mačke od žive mišelovke do spremljevalke in sostanovalke se je zgodil pred kratkim in hitro (še posebej, če gledamo z mačje perspektive in evolucije) ter po njegovem mnenju nepopolno. Seveda so bile do neke mere oziroma na nek način udomačene, vendar ni naključje, da se brezdomne mačke znajdejo mnogo bolj kot brezdomni psi. Bradshaw tako pride do zaključka, da nas mačke, kljub dolgi skupni zgodovini, v resnici ne razumejo tako dobro kot nas razumejo psi.
(((ZANAROCNIKE)))
Do takšnega zaključka je prišel na podlagi več raziskav, ki se ukvarjajo s tem, kako psi vzajemno delujejo z ljudmi. Raziskave so zelo jasno pokazale, da psi spremenijo vedenje takoj, ko zagledajo človeka, kar pomeni, da nas psi dojemajo kot drugačne od njih. Tudi način, na katerega se psi igrajo z ljudmi, je drugačen od načina igranja psa z drugim psom. Pri mačkah pa do danes še niso odkrili dokaza, na podlagi katerega bi lahko menili, da nas mačke dojemajo drugače kot druge mačke. Seveda se zavedajo, da smo ljudje večji od njih, vendar se zdi, da socialnega vedenja ne prilagodijo ljudem, ko so v interakciji z njimi. Mačke nas pozdravijo z dvignjenim repom, se podrgnejo ob naše noge, se usedejo zraven nas, nas gnetejo s šapicami in nas umivajo z jezičkom – vse to so vedenja, ki jih uporabljajo tudi v odnosu z drugimi mačkami. Bradshaw je zato mnenja, da nas mačke vidijo kot velike, neogrožajoče različice njih samih.
Mačke se do nas pogosto obnašajo, kot bi se obnašale do mačje mame. Tipičen primer takšnega vedenja je gnetenje s šapicami. Mucki se od mačje mame naučijo tudi pozdrava z dvignjenim repom, drgnjenja s telesi in predenja. Negovanje oziroma čiščenje z jezičkom pa je značilno vedenje mačje mame do svojih mladičkov. Mačke torej vedenje, ki ga v večini primerov uporabljajo za komunikacijo z ljudmi na tak ali drugačen način, črpajo iz odnosa mama mačka – mladiček.
Mačke svojega vedenja do nas torej ne razlikujejo v primerjavi z vedenjem do drugih mačk. In kljub temu da mačke verjetno mislijo, da smo strašno nerodni (večina mačk se ne spotika preko ljudi, kot se ljudje spotikamo preko mačk), mačke skoraj gotovo ne mislijo, da smo tudi neumni. Bradshaw namreč pravi, da se mačke ne drgnejo ob mačke, ki jih ocenjujejo kot manjvredne. Če bi mačke menile, da smo neumni, se torej ne bi drgnile ob nas.
Da bi odkrili, kaj mačke v resnici mislijo o nas, bi najverjetneje morali postati mačka ali vsaj dobiti vpogled v njihove misli. Ker pa se ti dve možnosti ne zdita verjetni, bomo najboljši vpogled dobili s pomočjo večjega števila raziskav na temo mačjega vedenja. Bradshaw je namreč prepričan, da je bilo to področje raziskovanja do sedaj deležno občutno premalo pozornosti.
Kljub temu da Bradshaw meni, da nas mačke ne razumejo tako dobro kot psi, pa to ne pomeni, da se ne morejo naučiti različnih reakcij na naše vedenje oziroma predvidevati naših reakcij na njihovo vedenje tako, da jim to koristi. Na primer mačka, ki bo sama zaprta v sobi, bo glasno mijavkala, saj se je iz preteklih izkušenj naučila, da bo na ta način najlaže dosegla, kar želi – skrbnik bo odprl vrata sobe in jo izpustil ven. Prav tako se lahko naučijo razlikovati med ljudmi v gospodinjstvu. Naučijo se, kaj deluje pri katerem skrbniku in kateri od njih bo najverjetneje ponoči vstal in jim dal priboljške, če ga bodo zbudile.
V njegovem raziskovanju mačk in njihovega vedenja pa je Bradshawa najbolj presenetilo veliko število mačk, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov trpijo zaradi stresa in njegovih negativnih zdravstvenih posledic, brez da bi se njihovi skrbniki tega zavedali. Pogoste zdravstvene težave, ki jim vzroka po navadi ne moremo odkriti, kot na primer dermatitis ali vnetje mehurja, so povezane z visoko ravnijo hormonov stresa v krvi. V takšnih primerih pomaga, da preučimo mačkino socialno življenje in je ne silimo, da si sobo deli z mačko, s katero se ne razume.
Bradshaw meni, da bi se morali bodoči in trenutni mačji skrbniki zavedati, da so mačke sicer socialna bitja, vendar ne do enake mere kot psi. Mnogi skrbniki se odločajo za več kot eno mačko, saj si predstavljajo, da to pomeni še več zabave, vendar ni nujno tako. Mačkam lahko s tem povzročite veliko stresa, zato postopajte previdno in ne rinite z glavo skozi zid, če vaša mačka ne sprejema novih mačjih sostanovalk.
Bradshaw mačkam ne napoveduje pozitivne prihodnosti. Njegovo mnenje je namreč, da se mačke kot vrsta ne razvijajo v pravo smer. Na podlagi preučevanja tako najbolj divjih mačk kot najbolj nežnih muck je oblikoval prepričanje, da ljudje mačk ne bi smeli imeti za same po sebi umevne. Da bi zagotovili prihodnost domače mačke, bi morali po njegovem mnenju k reji in skrbništvu mačk pristopiti bolj premišljeno.
Nina Bartol
